Kako je Stalinov tank pokončal nacistično Nemčijo

Ko so Nemci leta 1943 na vzhodni fronti začeli množično uporabljati težke tanke Tiger, je to Sovjetom povzročilo obilo težav. Srednji tank T-34 in težki KV-1S se z njimi nista mogla učinkovito spopasti drugače kot na nevarno kratki razdalji. Rdeča armada je nujno potrebovala nov tank, ki bi se bil sposoben bojevati s temi nemškimi pošastmi na daleč.

IS-1 (od kratic imena Josif Stalin) je bil na hitro razvit in poslan v boj avgusta 1943. S topom kalibra 85 mm se je lahko spopadal s tigri na srednji razdalji. A to je bila še zmeraj samo prehodna rešitev. Sovjeti so potrebovali nekaj močnejšega.

31. oktobra 1943 se je vrstam tankovskih brigad Rdeče armade pridružil najbolje oklepljen in najtežji zavezniški tank druge svetovne vojne IS-2. Njegov 122-milimetrski top je sovrage spreminjal v pepel z razdalje med 1,5 in 2 km. Oklep tigrov je učinkovito prebijal na razdalji enega kilometra.

IS-2 je bil edini tank protihitlerjevske koalicije, ki je lahko preživel zadetek iz nemškega 88-milimetrskega protiletalskega topa Flak 18/36/37/41, enega najboljših protiletalskih orožij druge svetovne vojne. Vsi ostali sovjetski, britanski in ameriški tanki svojim posadkam niso mogli nuditi zadostne zaščite pred temi topovi.

IS-2 je Nemcem povzročal hude glavobole. Tiger je moral na njega streljati z razdalje 800 metrov, kar je opazno znižalo njegove možnosti za zmago. Iz tega razloga je nemško poveljstvo svojim tankovskim posadkam ukazalo, naj se izogibajo dvobojem z IS-2.

»Stalinov tank, ki smo ga srečali leta 1944, je bil vsaj tako dober kot Tiger. Imel pa je precej naprednejšo obliko (kot T-34),« je zapisal nemški tankovski as Otto Carius v svojih spominih.

Stalin sam naj bi bil izjemno zadovoljen s tankom, ki je bil poimenovan po njem. Po pregledu IS-2 naj bi izjavil: »S tem tankom bomo končali vojno.«

IS-2 pa ni bil zasnovan samo kot lovec na tigre. Leta 1944 je Rdeča armada zapustila ogromne ravnine Sovjetske zveze in vstopila v številna utrjena evropska mesta, kjer so se njeni prodorni tanki še posebej izkazali.

Tanki IS-2 so hitro napredovali po ozkih ulicah in po poti razbijali sovražnikove utrjene položaje, barikade in strojnična gnezda. Po prodoru v center mesta so skupine ofenzivnih enot mitraljezcev, ostrostrelcev in metalcev plamenov poskakale s tanka in zasedle obrambne položaje. Na ta način je nek IS-2 tudi kot prvi streljal na Reichstag v Berlinu.

Do konca vojne je bilo proizvedeno skupno 3.395 tankov IS-2. A njihova vojaška pot se ni končala leta 1945. V posodobljenih oblikah so ostali v oborožitvi ZSSR in kasneje Rusije vse do leta 1995. Uporabljale so jih tudi vojske Češkoslovaške, Poljske, LR Kitajske, Vietnama in Severne Koreje. Celo v zgodnjih letih 21. stoletja so posamezni tanki IS-2 služili kot stacionarne obalne obrambne točke na Kubi.

Preberite še:

Napaka maršala Timošenka: Lepeljski protinapad 1941 – pokopališče sovjetskih tankov