Napaka maršala Timošenka: Lepeljski protinapad 1941 – pokopališče sovjetskih tankov

MAMM/MDF/russiainphoto.ru
V prvih dneh druge svetovne vojne je Rdeča armada izgubila mnogo tankov, čeprav je bil po drugi strani pridobljen čas za vzpostavitev novih divizij in obrambnih pasov. Eden najboljših zgodovinarjev za to obdobje Aleksej Isajev je mehanizirane korpuse poimenoval »jekleni ščit domovine«.

V prvih mesecih operacije Barbarossa je Rdeča armada doživela skoraj same poraze. Glavni razlog za bliskovit prodor Nemcev 22. junija na zahodni meji so bile nezadostno razvite in mobilizirane enote. Sovjetsko poveljstvo je poskušalo z udari mehaniziranih korpusov zaustaviti nemški prodor, ponekod pa tudi vrniti iniciativo. Ena od takšnih akcija je bil lepeljski protinapad, ki se je končal s porazom Rdeče armade.

Po zlomu glavnine sovjetskih sil na zahodni fronti [gre za vzhodno fronto iz sovjetske perspektive, op. prev.] pri Białystoku in Minsku je nemška vojska nadaljevala prodor proti bregovom Zahodne Dvine in Dnepra. Na čelu prodora je bila 7. tankovska divizija, ki je zasedla kraj Lepelj na severu današnje Belorusije in nadaljevala prodor na vzhod. Poleg nje sta napadali še 17. in 12. tankovska divizija. Zaradi izgub v prvih dveh tednih operacije divizije niso bile v polni sestavi. Padec Vitebska bi Nemcem omogočil nadaljnji preboj proti Smolensku in Moskvi. Da bi zaustavila nemški prodor pri Vitebsku, je sovjetska vojska iz Moskovskega vojaškega okrožja na fronto premestila 5. in 7. mehanizirani korpus. Korpusa sta imela skupaj okoli 1.400 tankov T-26 in BT-7 z dodatkom nekaj deset novih T-34 in KV-1. Prvotni načrt je predvideval, da delujeta kot mobilna obramba na mestih, kjer bi Nemci začeli klinaste preboje. Sovjetski maršal Timošenko je menil, da bi lahko z obstoječimi silami ne samo odbil nemški napad, ampak sovražnika potisnil do 100 km nazaj na zahod. To se je izkazalo za izjemno slabo oceno situacije …

5. julija zvečer je maršal izdal direktivo o nalogah obeh korpusov. Po njegovem načrtu bi vsak izmed njiju moral s protinapadom prodreti med 130 in 140 km v globino pri krajih Ostrovno in Sjano. Lepelj je predstavljal skrajno točko protinapada, ki je bil načrtovan za 6. julij zjutraj.

Sovjetskemu protinapadu so se Nemci zoperstavili s 400 do 600 tanki, razdeljenimi v tri tankovske divizije. Na tej točki je treba omeniti, da so nemške sile imele na voljo precej močnejšo zračno podporo, večina njihovih tankov pa je že imela naprave za radijsko zvezo, ki jih sovjetski tanki v tej fazi vojne še niso imeli. Pomembno vlogo so igrali tudi nemški vlačilci protitankovskega orožja, ki so spremljali prodore oklepnih enot in v neposredni bližini tankovskih divizij vzpostavljali položaje protioklepne obrambe.

Sovjetska 14. tankovska divizija je začela napad 6. julija v smeri reke Černogostice. A tekom dneva ni dosegla nobenih uspehov, medtem pa je utrpela resne izgube. General Kuročkin je poročal, da je koordinacija med enotami slaba in da Nemci bombardirajo prodirajoče tanke Rdeče armade praktično nemoteno, zaradi česar so izgube tako velike. Sovjetski napad se je nadaljeval tudi 7. julija. Nemci so uničili 50 odstotkov od 126 tankov, v bojih je padlo 200 vojakov. Divizija je za naslednji dan dobila novo nalogo, a je do takrat že izgubila svojo bojno sposobnost.

18. tankovska divizija je napadala v smeri kraja Sjano in ustvarila delni uspeh, ko je prisilila sprednje dele nemške 17. tankovske divizije, ki so zasedali kraj, v umik. Naslednji dan je prišlo do hudega spopada s protinapadi na eni in drugi strani. A 18. tankovska divizija Rdeče armade se je morala na koncu umakniti, saj ni dobila podpore drugih enot.

Peti mehanizirani korpus se je po začetnem uspehu 6. julija prebil 13-15 km naprej. Napadel je raztegnjene dele nemške 17. tankovske divizije, ki je prodirala proti Sjanu. Sovjetski 17. motorizirani polk se je prebil v območje Cotova in Talinova, s čimer je uspel presekati dele nemške divizije. Po umiku delov 7. korpusa iz Sjana pa so se za 5. korpus začele težave, saj sta 7. in 17. nemška tankovska divizija izvršili protinapad in delno obkolile njegove sprednje dele.

Po porazih, ki sta jih utrpela oba sovjetski oklepni korpusa je padla odločitev, da se operacijo ustavi in da se preostale enote umakne iz boja. Preostali tanki 5. korpusa so krenili proti Orši, kjer so bili uporabljeni za obrambo pehotnih položajev.

Med Lepeljskim protinapadom je Rdeča armada od začetnih 1.400 izgubila 832 tankov. Nemške izgube niso natančno potrjene, a so znašale le nekaj deset tankov kljub velikim izgubam med pehoto. To potrjuje tudi dnevniški zapis nemškega generala Halderja, ki je takole povzel bitko: »Na severnem krilu 2. tankovske skupine je nasprotnik izvedel niz močnih protinapadov iz smeri Orše proti 17. tankovski diviziji. Te protinapade smo odbili. Naše zgube med tanki so bile majhne, medtem ko so bile izgube pehote precej velike.«

Rezultat bitke je bil preboj nemške vojske v Vitebsk 9. julija, hude izgube sovjetskih tankovskih sil pa so Nemcem omogočile, da so se lažje prebili do Smolenska, kjer se je odvila nova in mnogo večja bitka ...

Preberite še:

Od kapetana do generala: vojaška pot partizanskega poveljnika Mihaila Naumova

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke