Vojska izdajalcev: Kako se je preko milijon Sovjetov med 2. svetovno vojno borilo na nemški strani

Getty Images, Russia Beyond
Tole zagotovo ni poglavje v ruski zgodovini, na katerega bi lahko bili ponosni, a dejstvo ostaja, da je tudi Sovjetska zveza imela svoje izdajalce, ki so kolaborirali z nacisti.

12. julija 1942 je v Sovjetski zvezi divjala vojna. Ogromna območja zahodnega dela države so bila pod nemško okupacijo in sovjetski poskusi osvoboditve teh ozemelj še niso obrodili sadov. 2. udarna armada Volhovske fronte, ki naj bi pomagala osvoboditi obkoljeni Leningrad, je bila sama obkoljena s strani nemške vojske in brutalno poražena.

Dva tedna kasneje je nek lokalni vaški predstavnik poročal Nemcem, da je ujel sumljivo osebo, ki je morda gverilec, zato ga je zaprl v hlev. Ko so se nemški vojaki z mitraljezi v rokah približevali hlevu, je ven stopil visok moški z očali, ki je v polomljeni nemščini rekel: »Ne streljajte, jaz sem general Vlasov.« To je bil precej velik ulov. Andrej Vlasov je bil namreč poveljnik 2. udarne armade, ki se je pred tem pogumno boril pri obrambi Kijeva in Moskve.

Andrej Vlasov

A vso dotedanjo slavo je prekrila sramota izdaje, ko je Vlasov pristal na to, da bo služil Nemčiji in poveljeval t. i. »Ruski osvobodilni vojski«, ki je bila sestavljena iz sovjetskih vojnih ujetnikov, ki so se obrnili proti lastni državi. Še danes je ime Vlasova tesno povezano z izdajstvom. Postal je simbol kolaboracije. Tisti, ki so med vojno izdali domovino in delali za Nemčijo, so pogovorno znani kot vlasovci (nekaj podobnega kot kvizlingi). A v resnici je bilo še mnogo več sovjetskih državljanov in etničnih Rusov, ki so sodelovali z nacisti, ne samo članov izdajalske vojske Vlasova.

Fenomen kolaboracije

Prostovoljci vojske Vlasova

Kolaboracija na sovjetskih tleh med drugo svetovno vojno v Rusiji (milo rečeno) ni preveč priljubljena pogovorna tema. Morda je to del sovjetskega izročila: »Skoraj 50 let je bilo dejstvo kolaboracionizma pri nas zamolčano,« izpostavlja zgodovinar Sergej Drobjazko, ki se s to tematiko podrobneje ukvarja v knjigi Pod sovražnikovim praporom: Protisovjetske formacije v Wehrmachtu 1941-1945.

Že samo dejstvo, da so nekateri sovjetski državljani raje stopili na Hitlerjevo stran, je bilo za sovjetske oblasti preveč škandalozno, da bi se o tem pogovarjalo. Poleg tega tukaj ni šlo za majhno skupinico izdajalcev. »Skupno je v nemških milicah služilo skoraj 1,2 milijona sovjetskih državljanov in ruskih izseljencev. Med njimi je bilo do 700.000 posameznikov slovanskega izvora, do 300.000 prebivalcev Baltika in do 200.000 ljudi s turkovskimi, kavkaškimi ali drugimi koreninami,« piše Drobjazko.

Tukaj je treba imeti v mislih dve pomembni stvari. Prvič, to ne pomeni, da se je vseh teh 1,2 milijona ljudi borilo neposredno proti Sovjetski zvezi. Večina njih je služila v policijskih enotah, kot vozniki itd. ali pa sploh niso bili na vzhodni fronti. In drugič, ta številka je precej majhna, če upoštevamo, da je leta 1939 pred vojno v Sovjetski zvezi živelo 170 milijonov ljudi. Z drugimi besedami, velika večina sovjetskih državljanov se je pogumno borila proti nacistom in ostala zvesta svoji domovini. A kljub temu se nam zastavlja vprašanje: Zakaj je toliko Rusov stopilo na nemško stran?

Razlogi za izdajo

Nemški vojak se pogovarja z vojakom Ruske osvobodilne vojske.

Pred vojno je Sovjetska zveza izgledala kot nek ogromen rdeč monolit, še posebej od zunaj, a je imela številne težave. Z oblastjo boljševikov niso bili vsi zadovoljni, še posebej po Stalinovih represijah. Poleg tega se je vojna za Sovjete začela katastrofalno, potem ko so poleti in jeseni 1941 nacisti okupirali ogromna območja in napredovali proti Moskvi. Mnogi so se spraševali, če je odpor sploh smiseln.

»Katastrofalni porazi Rdeče armade poleti in jeseni 1941 so v ljudeh zasadili dvome v vodstvene sposobnosti sovjetskih oblasti in jih spodbudili celo k izdajstvu. Poleg tega je vojna odprla nasprotja, ki so prežemala sovjetsko družbo … « piše Drobjazko. A hkrati, kot pravi zgodovinar, »se niso vsi, ki so trpeli pod Stalinovimi represijami, teh tudi spomnili v času velike nevarnosti.«

Antiboljševiki

Rusi v nemški vojski na vzhodni fronti

Oleg Budnicki, direktor Mednarodnega centra za zgodovino in sociologijo druge svetovne vojne, poudarja težke odločitve, ki so jih morali sprejemati mnogi kolaboranti: »Večina jih je postala nacističnih pomagačev po spletu okoliščin … V kritični situaciji so se odločili za opcijo, ki so jo smatrali za manjše zlo ali preprosto zato, da si rešijo življenja.« Tudi sovjetske oblasti so napravile svoje, s tem ko so sovjetske vojne ujetnike obravnavale sumničavo kot potencialne izdajalce. In to je nekatere med njimi tudi dejansko spodbudilo, da so postali izdajalci.

Hkrati je obstajal, kot piše Budnicki, določen odstotek ljudi, ki so globoko nasprotovali boljševikom in se obrnili proti ZSSR iz ideoloških razlogov. To so bili emigranti bele vojske, ki so morali zapustiti Rusijo po revoluciji in ljudje z območij, ki so bila priključena ZSSR pred drugo svetovno vojno (Baltske države in območja na zahodu Ukrajine in Belorusije, ki so nekoč pripadala Poljski),

Nezaželeni zavezniki

Prostovoljci Ruske osvobodilne vojske in kozaškega polka Platon, ki so se borili na strani Nemčije

Če bi Tretji rajh v popolnosti izkoristil jezo teh ljudi proti ZSSR, bi se nemške možnosti za zmago precej povečale. »Odpor vojakov Rdeče armade bo zlomljen takrat, ko bodo dojeli, da jim Nemčija prinaša boljše življenje od Sovjetov,« je izjavil Otto Bräutigam, nemški uradnik na Ministrstvu za okupirana območja leta 1942.

Določeni nemški uradniki so gojili propagandne ideje o »Rusiji brez komunistov«, a je Hitlerjeva trdoglavost te ideje zatrla v kali, saj Führer ni hotel niti pomisliti na rusko državnost v katerikoli obliki, ne glede na to, kako antikomunistična ali zvesta bi bila. Njegova doktrina je bila ne samo uničiti Sovjetske zveze ampak zatreti vsakršno idejo o ruski državnosti. »Najbolj neumna stvar v Vzhodnih ozemljih bi bila, da damo okupiranim narodom orožje,« je vztrajal Hitler.

In tako so nacisti vse do leta 1944, ko so postajali vse bolj obupani, uporabljali pronemške Sovjete, vključno z Vlasovom in njegovo »osvobodilno vojsko« samo za propagandne namene. Redno so obmetavali Rdečo armado z letaki, v katerih so vojake pozivali, naj se uprejo, a Vlasovu v poveljevanje niso dali nobene prave vojske. Med letoma 1942 in 1944 je obstajala še ena ruska formacija v Wehrmachtu – Ruski zaščitni korpus, ki se je bojeval proti partizanom v Jugoslaviji, a Hitler »svojim« Rusom ni dovolj zaupal, da bi jih poslal na vzhodno fronto proti Sovjetom.

Neslavni konec

Andrej Vlasov leta 1944

Vse to se je spremenilo septembra 1944, ko se je Rdeča armada približevala Nemčiji. Na tej točki so nacisti v obupu uporabili vse, da bi ohranili svoj propadajoč imperij. Heinrich Himmler se je osebno sestal z Andrejem Vlasovom in odobril ustanovitev Komiteja za osvoboditev ljudstev Rusije in njenih vojaških enot, ki bi prišel pod njegovo poveljstvo. Ta vojaška formacija je štela okoli 50.000 ljudi.

Proti Rdeči armadi so se ti vojaki borili samo tri mesece, od februarja do aprila 1945. Kot si lahko predstavljate, niso bili kdove kako uspešni. Nacistična Nemčija je bila na tej točki že zdavnaj pogubljena. Po porazu njegove vojske so Vlasova in vse njegove poveljnike Sovjeti ujeli, jim sodili po hitrem postopku, usmrtili in nanje pozabili.

Preberite še:

Ruski Judje, ki so služili kot generali v Hitlerjevi vojski

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke