Vsi Judje niso bili poslani v smrt v koncentracijska taborišča. Na deset tisoče se jih je med vojno borilo v nemški vojski, kjer so bili tudi odlikovani.
Mešanci (Mischlinge – kakor so nacisti imenovali tiste z mešanimi judovskimi in »arijskimi« koreninami) so smeli služiti a jim je bilo uradno prepovedano napredovati na višje položaje. V praksi pa je bilo vse odvisno od tega, kako koristen je bil posameznik režimu.
In tako je na ducate mischlingov poveljevalo divizijam, korpusom in armadam. Herman Göring je glede maršala Erharda Milcha, ki ga je zelo cenil in katerega oče je bil Jud, nekoč dejal: »Jaz odločam o tem, kdo je Jud in kdo ne.«
Novi generali nemških letalskih sil (Luftwaffe): Erhard Milch, Hugo Sperle, Adolf Hitler, Herman Göring in Albert Kesselring
Global Look PressStatus nemških in vzhodnoevropskih mishclingov se je precej razlikoval. Na okupiranih območjih Poljske in Sovjetske zveze Nemcev ni zanimalo, koliko »odstotkov judovske krvi« je nekdo imel. Vsi ljudje mešanih korenin so bili opredeljeni kot Judje in vse je čakala enaka strašna usoda.
Določeno število ruskih Judov pa ne samo, da se je temu izognilo, ampak so uspeli zasesti celo položaje v nemški vojski.
Boris Štejfon, nekdanji polkovnik v ruski carski vojski, se je po porazu belega gibanja zatekel na Balkan, kjer je pisal spomine in postal profesor vojaških znanosti. Leta 1941 je bil priča nemški okupaciji Jugoslavije.
Pri svojih 59 letih Štejfon ni imel nobenih namenov, da bi nadaljeval svojo vojaško kariero, a prihod Nemcev je to situacijo spremenil. Jugoslovanski komunisti pod Josipom Brozom Titom so okrepili odpor proti okupatorju in v boju z Nemci pogosto ubijali tudi emigrante bele garde.
Boris Štejfon
Časopis Rodina, št. 3, l. 2008Nemci so na to odgovorili z ustanovitvijo Ruskega zaščitnega korpusa, kateremu so se pridruževali ruski emigranti v Jugoslaviji. Z okoli 11.000 pripadniki je bila to ena najmočnejših enot belih emigrantov v Wehrmachtu. Poleg lovljenja komunistov je korpus zasedel komunikacijske linije in izvajal represijo. Kasneje je prišel v neposreden konflikt z napredujočo Rdečo armado in v omejenem obsegu povzročil nekakšno ponovitev ruske državljanske vojne na Balkanu.
Štejfonu so ponudili mesto načelnika generalštaba korpusa. Nemci so dobro vedeli, da je sin asimiliranega Juda, a so mu namensko pogledali skozi prste. Zgodovinar Ilja Kuksin pravi, da so nemški oficirji v njem v prvi vrsti videli visoko izkušenega vojaškega taktika in zapriseženega protikomunista. Zanje je bilo dovolj to, da je bila Štejfonova mati Rusinja, on pa krščen.
Generalpodpolkovnik Boris Štejfon je poveljeval korpusu vse do zadnjih dni vojne in umrl zaradi srčne kapi 30. aprila 1945. Njegov korpus se je prebil v Avstrijo, kjer je padel v obroč britanske vojske. Kljub sovjetskim zahtevam ga niso izročili Moskvi, saj večina njegovih vojakov nikoli ni bila sovjetskih državljanov.
Bodoči nemški generalmajor Boris Holmston-Smislovski je izviral iz judovske plemiške družine. Potem ko se je prekalil v prvi svetovni vojni in ruski državljanski vojni, je tako kot tisoči ruskih častnikov pristal v izgnanstvu.
A medtem ko se je večina belih emigrantov v svojem zagonu po maščevanju boljševikom pridružila Nemcem šele med vojno, je Holmston-Smislovski stopil v vrste nemške vojske že mnogo prej, še preden je prišel na oblast Hitler. V letih 1928-1932 se je usposabljal za izvidnico pri nemškem Truppenamtu.
Boris Holmston-Smislovski
arhivVeze, ki si jih je nabral tam, so mu pomagale v napredovanju po poveljniški lestvici Abwehra, nemške vojaške obveščevalne službe. Judovski geni pri tako koristnem posamezniku seveda niso predstavljali nobene težave.
Leta 1943 je vodja Abwehra admiral Wilhelm Canaris osebno posredoval za svojega častnika, ko so tega aretirali na podlagi obtožb o izdaji. Holmston-Smislovski je namreč odkrito nasprotoval načrtu vodje Ruskega zaščitnega korpusa Vlasova, da bi se korpus boril na zahodni fronti. Menil je namreč, da bi se morali Rusi boriti le proti boljševikom.
Med vojno je Holmston-Smislovski vseskozi organiziral in izvajal izvidniške in saboterske operacije v sovjetskem zaledju ter iskal in uničeval partizanske enote. Za te misije je dobil poveljstvo nad Rusko divizijo z 10.000 vojaki, ki je bila tik pred koncem vojne preimenovana v 1. rusko narodno armado.
Maja 1945 je ostanke svoje »vojske« (več sto ljudi) povedel v Liechtenstein, kjer so bili priprti. Vlada te majhne državice je zavrnila sovjetske pozive o izročitvi in tudi obtožbe o vojnih zločinih zaradi pomanjkanja dokazov.
Holmston-Smislovski je nadaljeval z obveščevalno dejavnostjo – tokrat v službi ZDA. Opravljal je vlogo svetovalca načelnika generalštaba vojske Zvezne republike Nemčije in argentinskega predsednika Juana Perona.
Umrl je leta 1988 v 90. letu starosti v Liechtensteinu, ki ga je vzljubil med in po vojni.
Preberite še:
Kim Philby: Zgodba o najboljšem sovjetskem vohunu v Veliki Britaniji
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
