Mihail Naumov se je rodil leta 1908 v Permskem kraju v kmečki družini. Življenjska pot kasnejšega heroja Sovjetske zveze se je začela kot zgodba o idealnem junaku sovjetskega obdobja: pri osemnajstih je delal kot vzdrževalec sistemov v rudniku v mestu Kizel. Leta 1928 je stopil v vrste komunistov, kjer se je izkazal kot sposoben partijski organizator. Povsod, kamor je bil poslan, je uspešno opravljal zadane naloge pri organizaciji del in kolektivizaciji. Njegovo delo nikoli ni bilo postavljeno pod vprašaj, niti v času največjih stalinskih čistk in pregonov. Kariera Naumova je bila v stalnem vzponu.
Vojaško kariero je začel leta 1930 v organih OGPU (organizaciji predhodnici NKVD) v 23. polku v mestu Šostka na severovzhodu Ukrajine, kjer je služboval kot nižji častnik. Med leti 1932 in 1933 je opravil usposabljanje v enotah za kemično zaščito OGPU v Gomelju, od 1935 do 1937 pa je bil študent Višje šole za obmejne enote v Moskvi. Obmejne enote NKVD so takrat veljale za elito oboroženih sil in ta sloves so več kot dostojno upravičile med drugo svetovno vojno. Leta 1939 je bil premeščen v zahodna vojaška okrožja, kjer je dočakal začetek vojne.
Začetek druge svetovne vojne je dočakal na meji z Madžarsko, kar je zanj bila srečna okoliščina, saj je madžarska vojska krenila v napad 27. junija – 5 dni za nemško, kar je tamkajšnje obmejne enote obvarovalo pred peklom prvih ur spopadov. Ker so Nemci hitro napredovali skozi obmejno območje, je enota, ki ji je poveljeval Naumov, dobila nalogo, da z oklepnim vlakom krije umik. Zaradi nezmožnosti nadaljnjega preboja pa so morali ta oklepni vlak uničiti, da ne bi padel v roke sovražniku. Proti vzhodu so se nato umikali peš.
V začetku julija je Naumov s svojo enoto dobil nalogo, da zaščiti most preko Dnestra pri kraju Galič. Ko je postalo jasno, da bodo Nemci v vsakem primeru zavzeli most, ga je moral razstreliti. Naumov je sam aktiviral eksplozivno napravo in uničil most. Nato je iz pasov, ki jih je zbral od vojakov, napravil verigo, po kateri je svoje vojake spravil na drugo stran reke. Z nadaljnjim umikom je prispel do enot Rdeče armade. A porazi so se nadaljevali. Enote Rdeče armade so padale v obkolitve in tudi sam Naumov je bil zajet, a je uspel pobegniti. Njegova vojaška pot se je po spletu okoliščin nadaljevala v nemškem zaledju.
Ob preboju na severovzhod Ukrajine je v nekem gozdu naletel na partizanski odred in se postavil na čelo kot izkušeni častnik. Takoj je začel napadati nemška skladišča in policijske postaje v zaledju. V nekaj akcijah so partizani zažgali velika skladišča kerozina. Najljubša taktika Naumova je bila, da se z dolgimi pohodi več deset kilometrov približa točki napada. S tem je v večini primerov presenetil sovražnika, partizani pa so bili v številčni premoči glede na cilje, ki so jih napadali. V samo nekaj mesecih delovanja je do maja 1942 njegov Rdeči odred postal trn v peti Nemcem, ki so nad njega začeli pošiljati letalstvo.
Tekom poletne kampanje proti partizanom je odred Naumova utrpel velike izgube, bili pa so tudi primeri dezerterstva. A on je ponovno uspel zbrati enoto 800 borcev, oboroženih z minometi in celo topovi ter nadaljeval z napadi v nemškem zaledju. Naumovu je precej pomagala sovjetska zmaga pri Stalingradu, saj so se ljudje, ko so začutili prelomni trenutek, začeli množično pridruževati partizanom. Iz gozdov v Brjanski regiji je Naumov začel »pohod v stepo« in napadal nemške konvoje, mostove ter komunikacije. Med februarjem in aprilom 1943 je partizanski odred, ki je po uspešni zaplembi konj madžarske vojske postal konjeniški, v 65 dneh premagal 2.379 km skozi Kursko, Sumsko, Poltavsko, Odeško, Viniško, Žitomirsko in Kijevsko regijo ter se ustavil v Pinski regiji v današnji Belorusiji. V eni noči so partizani prehodili med 50 in 80 km ter se vmes izmikali nemškemu letalstvu. Uspeh »stepskega pohoda« je bil izjemen: borci Rdečega odreda so porušili na desetine mostov in uničili prav toliko železniških kompozicij. Za ta podvig je bil Naumov povišan v čin generalmajorja in nagrajen z odlikovanjem heroja Sovjetske zveze. Nato je hudo zbolel in bil z letalom prepeljan v bolnišnico v Moskvo. V času njegove odsotnosti je Rdeči odred utrpel hude izgube – padli sta 2/3 vseh borcev. Po vrnitvi Naumova na bojišče je odred ponovno zapolnil svoje vrste in krenil po svoji stari poti v nove napade v sovražnikovem zaledju. Tokrat je Naumov krenil v pomoč Rdeči armadi, da bi pomagal pri osvobajanju Kijeva. Svojih 1.200 borcev je razmestil v trikotniku Kijev-Korosten-Žitomir, kjer do takrat še ni bilo partizanov. Tekom bojev je na njegovo stran prestopilo tudi 200 Jermenovih legionarjev, ki so pred tem služili Nemcem.
Naslednji veliki pohod Naumova se je odvijal zahodno od sil Rdeče armade. Od januarja do marca 1944 so se prebili v štiri regije na zahodu Ukrajine in dosegli celo območje Lublinskega vojvodstva na Poljskem. V 1.045 km dolgem pohodu so izvedli 72 diverzantskih napadov, partizanski odred pa je štel že 2.000 mož. Največja preizkušnja za partizane je bil veliki nemški protinapad, katerega cilj je bil nič manj kot uničenje partizanskih enot. V operaciji je sodelovalo 38 nemških bombnikov, boji pa so neprenehoma trajali več kot trideset ur. Odredu se je uspelo prebiti do Rdeče armade, a večina borcev je bila ranjenih. 30. marca 1944 je bil za svoje podvige nagrajen celoten odred.
Po zadnjem partizanskem pohodu je Mihail Naumov končal višje tečaje na Vojaški akademiji Vorošilova v Moskvi. Postal je namestnik poveljnika 26. gardijske pehotne divizije 11. armade v vzhodni Prusiji (danes Kaliningrajska regija).
Mihail Ivanovič Naumov se je v zgodovino zapisal kot najuspešnejši partizanski poveljnik na vzhodni fronti med drugo svetovno vojno.
Preberite še:
Hadžimurza Mildzihov: Strašni Osetijec, ki je v eni bitki ubil 108 nemških vojakov
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
