Bitke titanov: Zgodovinski incidenti, ko sta se neposredno spopadli ZDA in Sovjetska zveza

Pjotr Bernštajn/Sputnik, Global Look Press
Čeprav si Sovjetska zveza in ZDA nikoli nista stali nasproti v neposredni vojni, so se vojaki obeh držav nekajkrat krvavo spopadli na kopnem in v zraku.

Ameriška intervencija v Rusiji (1918-1920)

ZDA so bile med tistimi državami, ki so med rusko državljansko vojno poslale v Rusijo svoje enote za boj proti boljševikom. Neuradno so nameravale izkoristiti šibkost Rusije za širitev ameriškega vpliva na njeno ozemlje.

Septembra 1918 je v Arhangelsku na severu Rusije pristalo preko 5.000 ameriških vojakov. Operacija, znana kot Ekspedicija polarnega medveda (Polar Bear Expedition), je terjala življenja več kot 200 vojakov, ki so padli v boju proti boljševikom ali zmrznili do smrti v hudi zimi leta 1919.

Ameriški vojaki, ki so delovali na ruskem Daljnem vzhodu in v Sibiriji, so imeli popolnoma drugačen cilj kot njihovi tovariši v Arhangelsku. V Sibirijo je bila poslana velika ekspedicijska sila z 9.000 možmi, da bi preprečila rastoč vpliv Japonskega imperija v regiji. Po zavzetju dela transsibirske železnice se Američanom ni mudilo aktivno podpirati belega gibanja v boju proti "rdečim".

Prav nasprotno, ko se je na ruskem Daljnem vzhodu vzpostavljalo komunistično partizansko gibanje in je le-to začelo napadati japonske in protirevolucionarne sile atamana Grigorija Semjonova, ki je užival podporo Japoncev, so jim Američani pogledali skozi prste.

S porazom belega gibanja v Rusiji pa je bilo zavezniške intervencije konec. Do marca 1920 je državo zapustil zadnji ameriški vojak.

Zračna bitka nad Nišem (1944)

Lockheed P-38

Ta bitka bi lahko bila prijetna melodija za ušesa slehernega nacista. 7. novembra 1944 je skupina ameriških lovcev Lockheed P-38 Lightning napadla kolono sovjetskih sil blizu mesta Niš v nekdanji Jugoslaviji, pri čemer je umrlo 27 vojakov, od tega en general.

V obupanem poskusu, da bi pilote opozorili na njihovo napako, so vojaki začeli tekati naokoli, mahati z rokami in vihteti rdeče zastave. Ker Američani še vedno niso dojeli, da gre za prijateljski ogenj, sta posredovala sovjetsko letalstvo in protiletalska obramba.

Rezultat t. i. bitke pri Nišu so bili štirje sestreljeni sovjetski lovci Jak na sovjetski strani in P-38 na ameriški strani. Šele po tem, ko se je kapetan Koldunov ob tveganju. da bo tudi sam sestreljen, počasi približal ameriškemu vodilnemu lovcu in jasno pokazal, kdo je, so Američani sprevideli svojo napako.

Po temeljiti preiskavi sta se obe državi odločili, da incident zakrijeta, da na predvečer zavezniške zmage ne bi dali "darila" Hitlerjevemu propagandnemu stroju.

Korejska vojna (1950-1953)

Nikolaj Sutjagin in Jevgenij Pepeljajev

V zgodnjih 50-ih je korejski polotok postal testno prizorišče prvih zračnih bitk z reaktivnimi letali. Ključno vlogo pri tem so kakopak igrali sovjetski in ameriški piloti.

Sovjetska zveza je poslala svoj 64. lovski korpus, da se neuradno udeleži vojne v Koreji oktobra 1950, potem ko je prodor južnokorejske vojske in vojske Združenih narodov potisnil Severno Korejo na rob poraza. Severnokorejcem so pri uspešnem protinapadu pomagali sovjetski lovci z letali MiG-15 in kitajski prostovoljci.

Sovjetska pilota Nikolaj Sutjagin z 22 zmagami v zračnih dvobojih in Jevgenij Pepeljajev z 19 zmagami sta postala glavna asa korejske vojne. Najboljša pilota na ameriški strani sta bila Joseph C. McDonnell s 16 in James Jabara s 15 sestreljenimi sovražnikovimi letali.

Korejska vojna je znana tudi po epizodi, v kateri je ameriško letalstvo bombardiralo sovjetsko ozemlje. 8. oktobra 1950 sta dva ameriška lovca P-80 Shooting Star napadla letališče Suhaja Rečka na ruskem Daljnem vzhodu, ker sta ga zamenjala za severnokorejsko.

V ameriškem bombardiranju je bilo na tleh poškodovanih šest sovjetskih lovcev, eden je bil uničen. Ironično je to, da so Američani dejansko napadli »svoje« lovce Bell P-63 Kingcobra, ki so jih med drugo svetovno vojno dobavili Sovjetom po programu lend-lease.

Ko se je Sovjetska zveza glede incidenta pritožila pri ZN, je ameriški predsednik Harry Truman priznal krivdo in izjavil, da je bil napad na sovjetsko ozemlje »rezultat navigacijske napake in slabe kalkulacije«.

Projekt Dark Gene (1972)

Iranski F-4E Phantom II

Danes je kar težko verjeti, da sta bila nekoč Iran in ZDA tesni zaveznici. V 60-ih in 70-ih so Iranci in Američani opravljali skupne izvidniške polete na južni sovjetski meji.

Med operacijo, imenovano Dark Gene, so ameriški in iranski piloti redno vdirali v sovjetski zračni prostor, da bi našli luknje v lokalni protiletalski obrambi in preizkusili, kako učinkovito se sovjetski prestrezniki odzivajo na vsiljivce.

23. novembra 1973 je bil poslan MiG-21SM, ki ga je pilotiral Genadij Jelisejev, da prestreže iranskega F-4 Phantom II, ki je vdrl v sovjetski zračni prostor nad Mugansko planoto. Potem ko nobena njegova raketa ni zadela cilja, se je Jelisejev s krilom svojega lovca zaletel v rep Phantoma.

Rezultat prvega zračnega trčenja reaktivnih letal je bilo strmoglavljenje iranskega letala, med katerim sta se iranski major Šokouhnia in ameriški polkovnik John Saunders katapultirala in preživela. Jelisejev po drugi strani ni imel sreče – njegov mig se je razletel ob goro in pilot je bil na mestu mrtev.

Preberite še:

Šest vojn in spopadov, v katerih sta bila Rusija in Velika Britanija zaveznici

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke