Tri največje vstaje v zgodovini gulagov

1. Vstaja v Ust-Usi (1942)

Sovjetski vojaški gardisti po zatrtju upora

Arhivska fotografija

Pozimi leta 1942 se je v Republiki Komi na skrajnem severu Sovjetske zveze zgodila prva vstaja v zgodovini taboriščnega sistema GULAG. Pri njej je nenavadno to, da jo je organiziral vodja taborišča. To je bil Mark Retjunin, ki je vodil gozdarski taboriščni oddelek Lesorejd v bližini vasi Ust-Usa.

Retjunin je bil v preteklosti sam zaprt zaradi banditizma. Po odsluženi kazni je ostal v taborišču kot stražar-civilist, pozneje pa celo napredoval do položaja glavnega upravitelja, saj je imel dobre odnose tako z zaporniki kot s stražarji.

Vendar so se nenehno pojavljale govorice, da se bo kmalu zgodila množična usmrtitev internirancev zaradi »protirevolucionarnih aktivnosti«, zato se je Retjuninu zdelo, da mora ukrepati. 24. januarja je razorožil stražarje. Na stotine internirancev je pobegnilo iz taborišča in vpadlo v bližnje vasi in zaselke. Začeli so se spopadati s pripadniki organov reda in miru ter izpuščati zapornike iz lokalnih zaporniških celic.

Po vrsti spopadov z enotami vojaške garde (paravojaška varnostna milica) so bili zaporniki poraženi, Retjunin pa se je ustrelil. Varnostne sile so izgubile 33 mož, med uporniki je bilo 42 ubitih, 50 pa so jih še obsodili na smrt.

2. Vstaja pri Norilsku (1953)

Transparent: »Streljajo nas in morijo z lakoto«

Arhiv Zvezne varnostne službe

Največja vstaja v zgodovini sistema Gulag je spominjala na splošno stavko. V njej je sodelovalo več kot 16.000 internirancev gorskega taborišča blizu mesta Norilsk na skrajnem severu Rusije.

Potem ko so stražarji usmrtili več zapornikov, je na tisoče internirancev zavračalo odhod na delo. Uporniki so vzpostavili svojo lastno samoupravo in sprva začeli z nekrvavo nepokorščino proti oblastem. Zahtevali so konec brezpravnega obnašanja stražarjev, zamenjavo vodstva taborišča in izboljšanje pogojev v taborišču.

Uprava je dala določene koncesije. Dovolila je obiske in pošiljanje pisem, toda glavne zahteve je ignorirala, zato so uporniki nadaljevali s stavko.

Sedemdeseti dan po začetku vstaje, 4. avgusta 1953, so se oblasti odločile, da s silo zadušijo upor v taborišču. Umrlo je 150 ljudi, a je bil cilj upornikov na koncu uresničen, saj je bilo taborišče pri Norilsku že naslednje leto zaprto.

3. Vstaja v Kengirju (1954)

Slika »Kri Kengirja« iz leta 1993. Avtor je Jurij Ferenčuk, ki je sam sodeloval v vstaji.

Bessmertnij barak

Tole je vstaja z največjo »mednarodno udeležbo« v zgodovini sistema GULAG. 16. maja 1954 se je uprlo več kot 5.200 zapornikov v taborišču v vasi Kengir, ki leži v stepi v Kazahstanu. Povod za vstajo je bila usmrtitev 13 internirancev, ki so jih stražarji ubili po tem, ko so se eno noč prej poskušali pretihotapiti v ženski oddelek taborišča.

Med uporniki so bili Ukrajinci, Balti, Rusi, Nemci, Poljaki, Madžari, celo, neverjetno, Američan in Španec. Stražarje so nagnali iz taborišča in sami prevzeli nadzor nad njim.

Ves mesec je v osvojenem taborišču obstajala nekakšna revolucionarna republika. Uporniki so organizirali svojo upravo in enote za samoobrambo, oborožene s kovinskimi palicami in molotovkami, pa celo obveščevalni, kontraobveščevalni in propagandni oddelek. To je bilo mogoče zato, ker so mnogi zaporniki imeli izkušnje s služenjem v kolaboracionistični Ruski osvobodilni vojski, Organizaciji ukrajinskih nacionalistov in baltskih Gozdnih bratih.

Zahteve upornikov za srečanje s sovjetskimi voditelji in izboljšanje pogojev v taboriščih so naletele na gluha ušesa. 26. junija so enote sovjetske vojske in policije, tudi s petimi tanki T-34, izvedle juriš, v katerem je umrlo 46 zapornikov. Nagnana uprava je ponovno prevzela nadzor nad taboriščem.

Priporočamo še članek:

Ustvarjalnost za rešetkami: Tri velike inovacije, ki so nastale v Stalinovih zaporih

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.