Severna fronta druge svetovne vojne, ki jo je držala Rdeča armada na meji s Finsko, je bila na splošno sicer drugotnega pomena a vendarle pomembna zaradi enega ključnega razloga – mesta in luke Murmansk.
Leta 1941 je sovjetska mornariška pehota izvedla več desantov v zaledju sovražnika. Cilj enega od teh desantov v Motovskem zalivu 17. julija je bil zamotiti glavne nemške sile, ki so se takrat nahajale nekaj deset kilometrov od Murmanska. Pred izkrcanjem glavnih desantnih sil so krenili odredi prostovoljcev, ki so imeli nalogo likvidirati prve nemške položaje in očistiti teren za desant, čemur bi sledilo izkrcanje mornariške pehote in utrjevanje mostišča. Enemu takšnemu odredu desetih ljudi je poveljeval izkušeni višji vodnik Vasilij Kisljakov. Sam desant je potekal brez človeških izgub, a je nemška artilerija potopila barko z osnovnimi podpornimi sredstvi, tako da je desant za lastno obrambo imel samo en 76-milimetrski top in tri minomete. Odred Vasilija je bil pred osnovnimi desantnimi silami, cilj pa je bil zavzeti in držati »hrib brez imena«.
Soočeni s sovjetskimi silami so Nemci formirali kombinirano bojno skupino, sestavljeno iz lovskih odredov iz Avstrije. To so bile enote, ki so prestale posebno usposabljanje na Norveškem za hiter pehotni preboj do Murmanska. Zdaj so dobili nalogo, da potisnejo sovjetski desant nazaj v morje.
Hrib brez imena je postal središče spopada. Nemci so odprli strašanski ogenj iz minometov, ki je ranil tri borce iz skupine Kisljakova. Po pol ure boja sta bila težje ranjena še dva. Takrat se je Kisljakov odločil za tvegano potezo. Preostali borci so bili skupaj z ranjenci poslani v zaledje,Vasilij pa je ostal na vrhu sam. Padlo je povelje za umik ranjencev in poziv za sveže okrepitve.
Vasilij Kisljakov je imel na voljo nekaj utrjenih položajev, tako da se je, ko so Nemci ponovno napadli, premikal od enega do drugega, kakor da hrib brani cel vod ali četa. Nemci so se približevali previdno in iskali zaklon, nevede, da hrib brani samo en človek. Boj je s premori trajal nekaj ur. Ko je ugotovil, da mu zmanjkuje streliva in da mu je ostalo samo še nekaj granat, se je Kisljakov odločil, da izvede blef. Dvignil se je, vrgel granato in zakričal povelje: »Vod, naprej!« Nemci, ki so se skrivali vsega 20 metrov pred njegovim zaklonom, so od strahu pobegnili, nekateri so celo pustili orožje in strelivo, ki ga je Kisljakov nato pobral in se vrnil v zaklon.
A čas se je iztekal in strelivo, ki ga je zaplenil od Nemcev, je šlo h koncu. Zadnjo granato je obdržal za na konec, za poslednji napad. Po sedmih urah bitke so končno prišle okrepitve. Rdečearmejci so zaslišali zadnji krik Vasilija »Za domovino« in pohiteli na pomoč. Nemci so se umaknili, hrib pa je bil ubranjen.
Podvig Vasilija Kisljakova se je hitro razširil in postal je uradno prvi z nazivom heroja Sovjetske zveze na severni fronti. Napredoval je po činu in ostal v vojski. Vendar njegovi vojni podvigi se s tem še niso končali. Konec novembra 1941 je njegova enota dobila nalogo, da zavzame hrib 314 na cesti med Murmanskom in Lipeckom. Pomen tega hriba je bil podoben kot pomen Mamajevega Kurgana pri Stalingradu. Kisljakov se je odločil napasti z nepričakovane strani preko zaledenelega jezera. Tvegana poteza se je izplačala in sovjetski vojaki so se izognili glavnim nemškim utrjenim točkam, ki so predvidevale čelni napad. Nemci, ki so se po porazu hitro streznili, so začeli po vrhu streljati z minometi. Ko je povedel svojo četo v napad, je Kisljakova zadelo več šrapnelov. Kot se je kasneje izkazalo v bolnišnici, mu je življenje rešila zvezda heroja, ki jo je nedavno prejel – odlikovanje je namreč zaustavilo šrapnel, ki bi mu sicer prebil srce.
Preberite še:
Juriš na Königsberg: bleščeča zmaga Rdeče armade
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
