Kako se je ameriški padalec med drugo svetovno vojno boril za Sovjete

Getty Images
Joseph Beyrle, znan tudi kot »Skakajoči Joe«, je kar trikrat pobegnil iz nemškega ujetništva, preživel mučenja Gestapa, se srečal z maršalom Žukovom in vzljubil ajdovo kašo.

»Ta zgodba se bere kot izmišljena, to je preveč!« Tako je komentiral avtor YouTube kanala Potential History, ko je razlagal biografijo Josepha Beyrla, ameriškega padalca, ki se je leta 1945 znašel v vrstah Rdeče armade. In njegova zgodba bi lahko bila resnično material za film.

Samega Beyrla to sicer ni ganilo. Tega Američana, edinega, ki se je proti Nemcem boril tako na zahodni kot vzhodni fronti, so označili za heroja. Njegovi otroci pa se spominjajo, kako je oče govoril, da so bili resnični heroji pravzaprav tisti, ki se niso nikoli več vrnili z bojišča.

Ponesrečeni pristanek

Do lastnih podvigov je bil Beyrle zadržan, kljub temu da jemljejo dih, prav tako kot njegova stalna nesreča. 6. julija 1944, ko so zavezniki odprli drugo fronto v Normandiji, je 20-letni Beyrle skupaj s 24.000 drugimi padalci pristal na francoski obali, a zaradi gostega ognja nemških protiletalskih baterij, se je prizemljil na strehi cerkve v vasi, ki je bila pod nemškim nadzorom. Pred desantom na Normandijo je pomagal francoskemu odporniškemu gibanju.

Tako je ostal sam, daleč stran od tovarišev. Zdaj se je moral Beyrle, ki so mu zaradi uspešnih skokov nadeli vzdevek »Skakajoči Joe« (Jumping Joe), sam prebijati po sovražnikovem zaledju. »Poskušal se je pridružiti drugim ameriškim enotam, a mu ni uspelo. Tretji dan, ko se je plazil čez grmovje, je naletel na skupino Nemcev in pristal v ujetništvu,« je v intervjuju za RIA Novosti povedal sin veterana John Beryle, ki je v letih 2008-2012 služil kot ameriški veleposlanik v Rusiji. A Američan ni nameraval dolgo ostati ujet.

Cigarete in napačen vlak

Beyrle v nemškem ujetništvu, jeseni 1944

Kot vse ostale vojne ujetnike z zahodne fronte so tudi njega Nemci odpravili na vzhod, saj so zavezniki vse bolj prodirali skozi Francijo. Iz ujetništva je vsega skupaj pobegnil trikrat. Prvič že v Normandiji, ko so skupino z ujetniki napadle ameriške sile. V napadu so bili ubiti stražarji in nekaj ujetnikov, Beyrle pa je uspel zbežati. A Nemci so ga že naslednji dan ponovno ujeli.

Jeseni 1944 je ponovno pobegnil. Tokrat iz taborišča za vojne ujetnike na Poljskem. »Oče je obvladal igre s kocko in ni kadil. V taborišču ni bilo mogoče igrati za denar, zato so igrali za cigarete. Priigral si je okoli 40 škatlic cigaret in postal »cigaretni baron«. To je izkoristil za to, da je z njimi podkupil nemškega stražarja,« se spominja John Beyrle.

Stražar se je obrnil stran, medtem pa so Beyrle in njegovi tovariši prerezali žico. Pobeg je uspel. Nato pa se je pripetila še ena nerodna nezgoda. Jetniki so namreč zbežali na napačen vlak: Nameravali so priti do Varšave, kjer bi se povezali z uporniki, pa so namesto tega sedli na vlak za Berlin, kjer so padli v roke Gestapu.

»Angeli ne govorijo nemško«

Interniranci na poti v koncentracijsko taborišče na Poljsko gledajo ven iz transportnega vagona, 1943.

Tam je Američan skoraj podlegel hudemu mučenju. Do njega so bili še posebej neusmiljeni, saj so Josephovi predniki emigrirali v ZDA iz Bavarske in so ga nacisti zato imeli za narodnega izdajalca. A zlomiti jim ga vseeno ni uspelo. Nekoč, kot je razlagal po vojni, je med mučenjem izgubil zavest. Ko je ponovno prišel k sebi, je nad sabo zagledal postave v belem.

Najprej se mu je zdelo, da so to angeli in da je v nebesih, razlaga njegov biograf, pisatelj Thomas Taylor v dokumentarnem filmu Ameriški vojak sovjetske vojske: »V resnici so to bili nemški zdravniki v belih haljah. In on si je nato rekel ’’Kot kaže, vendarle še nisem v nebesih. Angeli ne govorijo nemško’’ (’’Seems like I’m not in paradise yet, cause angels don’t speak German’’).

Nemški dokument s podatkom o zajetju Beyrla

Iz rok Gestapa ga nato ni rešilo junaštvo ampak notranji spori v nacistični Nemčiji. Wehrmacht je namreč zahteval, da Gestapo vrne Američana v taborišče za vojne ujetnike na Poljsko. »Vedeli so, da bo vojne kmalu konec in da bodo morali odgovarjati za vojne ujetnike,« pojasnjuje Taylor.

Ameriški tovariš

Januarja 1945 je Beyrle ponovno uspel pobegniti — tokrat v smetarskem vozu. Uspelo se mu je skriti pred kontrolorji in nato je s pomočjo kompasa odšel tja, od koder so odmevali zvoki sovjetske artilerije. Z dvignjenimi rokami je stopal proti Sovjetom in ponavljal stavek: »Sem ameriški tovariš!« (“I am an American comrade”) in upal, da ne bo ustreljen na mestu.

Rdečearmejci so bili po pripovedi Beyrla popolnoma iz sebe, a nato so našli prevajalca, se seznanili z zgodbo Američana in se nato še bolj začudili, ko je uporno vztrajal, da ne želi v zaledje, od koder bi ga vrnili domov, ampak se hoče pridružiti napadu na Berlin. In očitno je bil prepričljiv.

»Očetu so dali avtomat, znameniti PPŠ-41, ki je bil, kot je sam razlagal, precej hitrejši od ameriškega Thompsona. Ta se je stalno zatikal, medtem ko je sovjetski ’’Špagin’’ deloval brezhibno. Nato so ga dodelili pehotni skupini, ki se je vozila na zadnjem delu tanka,« pravi John Beyrle. Tank, mimogrede, je bil ameriški Sherman, ki so ga Sovjeti dobili po programu Lend-Lease.

Pot domov

Sodeč po pripovedih, je Josephu Beyrlu služenje v sovjetski vojski ostalo v dobrem spominu. Njegovi otroci se spominjajo, da je z zadovoljstvom jedel ajdovo kašo, z ruskimi prijatelji pa občasno spil kozarček vodke za zdravje Stalina in Roosevelta. Bojeval se sicer ni dolgo, samo kak mesec. V tem času je njegov bataljon uspel osvoboditi taborišče vojnih ujetnikov, kjer je bil svoj čas zaprt tudi on. Kmalu zatem je bil težje ranjen med bombardiranjem. Bataljon se je pomaknil naprej proti Berlinu, Američan pa je moral ostati v bolnišnici.

Sovjetska bolniška kartoteka z opisom ran Josepha Beyrla

Tam pa ga je obiskal visoki gost – sam maršal Georgij Žukov. Ta je Beyrlu pomagal z dokumenti in ga spravil do ameriške ambasade v Moskvi. Pismo Žukova je nenazadnje odpiralo katerakoli vrata. Ko je prispel v Moskvo, je Beyrle na svoje začudenje izvedel, da ga imajo v domovini za mrtvega. Po večmesečnem nemškem ujetništvu je moral nato preživeti še nekaj časa v ameriškem priporu, dokler se ni razjasnilo, da ni nemški vohun.

Po prihodu domov je veteran dveh vojsk zaživel normalno življenje. Zaposlil se je v podjetju, se poročil (prav v tej cerkvi, kjer so mu pred tem peli ob domnevni smrti), si ustvaril družino, otrokom pa je o svojih medvojnih doživetjih razlagal šele potem, ko so zrasli. V Moskvo je potoval še petkrat in po besedah otrok za zmeraj ohranil tople odnose z ZSSR in Rusijo.

Joseph R. Beyrle, 1994

Preberite še:

Zakaj je Sovjetska zveza podpisala pakt s Hitlerjem?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke