Kako je Krim postal del Rusije?

Kaj je bil Krim pred tem?

Krim je bil nekoč del mongolske Zlate horde [ene od državnih tvorb, ki je nastala po razpadu Mongolskega imperija, op. prev.]. Ta je na koncu razpadla zaradi notranjega nasledstvenega konflikta in leta 1441 je bil ustanovljen Krimski kanat.

Leta 1475 so nekatera pomembna pristanišča na Krimu postala del Otomanskega imperija, ki so ga ustanovila turkovska plemena, medtem ko je Krimski kanat kot tak postal njihova satelitska država. Črno morje je tako postalo obdano z Otomani in njihovimi vazalnimi ozemlji.

Zakaj ga je Rusija potrebovala?

V 16. stoletju po razpadu Zlate horde je Rusija (takrat še v obliki Moskovske kneževine) začela širiti svoje ozemlje. Po zavzetju Kazanskega kanata in Astrahanskega kanata so začeli Rusi prodirati na jug. Medtem so tatarski nomadi iz Krima ropali obmejna ruska ozemlja in povzročali veliko škodo kmetijstvu na jugu Rusije. Do začetka 18. stoletja je postalo jasno, da bo za svoj nadaljnji razvoj Rusija potrebovala dostop do Črnega morja.

Kdaj je prišel čas za priključitev?

V letih 1736 in 1737 je ruska vojska vdrla na Krim in ga pregazila. A Rusi niso mogli vzdrževati oskrbovalnih poti, saj so bila ruska ozemlja preveč daleč stran in ločena od Krima z ogromnim območjem t. i. Divjih polj – Pontske stepe v današnji Ukrajini, severno od Črnega in Azovskega morja.

Možnost za učinkovito oskrbovanje vojske na Krimu se je pojavila šele v drugi polovici 18. stoletja, potem ko je bila leta 1764 ustanovljena nova ruska provinca – Novorossijska gubernija (Nova Rusija). Z zalogami, ki so prihajale iz novoustanovljene gubernije, je prodor na Krim postal realno izvedljiv. Tega podviga se je lotil knez Grigorij Potjomkin, vojaški svetovalec in tesen prijatelj (in tudi eden od ljubimcev) Katarine Velike.

Kako je potekala priključitev?

Med rusko-turško vojno 1768-1774 je Krim Rusiji predstavljal glavni cilj. Leta 1771 so krimski Tatari zavrnili, da bi se borili na strani Turkov in tako otomansko vodstvo ni imelo dovolj vojaških zmogljivosti, da bi ubranilo Krim. Ruska vojska pod vodstvom generala Vasilija Dolgorukova je tako poleti 1771 v samo 16 dneh zasedla polotok, otomanska marioneta kan Selim III. Geraj pa je pobegnil v Konstantinopel.

Leta 1772 je novi prorusko usmerjeni kan Sahib II. Geraj svoj kanat razglasil za svobodno državo pod ruskim protektoratom. A Otomani tega nisi želeli priznati in vojna se je nadaljevala.

So se turške sile umaknile?

Leta 1774 je bil Otomanski imperij prisiljen podpisati sporazum v Küçük Kaynarci. Po sporazumu je Krimski kanat formalno postal neodvisen od Otomanskega in Ruskega imperija. Rusija je dobila Kerč (pomembno vojaško in trgovsko pristanišče), otomanski sultan pa je obdržal versko moč – krimske kane je še vedno potrjeval on.

Otomanska vojska ni zapustila Krima, saj so Turki upali, da bodo nekoč ponovno zasedli polotok. Leta 1776 je ruska vojska vstopila na Krim in imenovala naslednjega kana Šahin Geraja, ki je odobril rusko prisotnost na polotoku in poskušal začeti reforme v slogu evropskih držav.

Nato pa se je krimsko prebivalstvo uprlo. Muslimanski del je nasprotoval krščanskemu delu in hkrati tudi od Rusije nastavljenemu kanu. Leta 1778 je zato Rusija poslala izkušenega generala Aleksandra Suvorova, da bi zadušil vstajo.

Kako se je odvila vstaja?

Po ukazu Grigorija Potjomkina je Suvorov nadzoroval preselitev krščanskega dela krimskega prebivalstva v Rusijo na območje severne črnomorske obale (od leta 1764 je bilo to ozemlje del Novorossije oz. Nove Rusije). Skupno je bilo iz Krima preseljenih 30.000 Armencev, Grkov in Gruzijcev.

Suvorov je preprečil otomanski vojski, da bi se še naprej razmeščala po Krimu in leta 1779 je tudi večina ruske vojske zapustila polotok. Suvorov se je nastanil v Novorossiji. A otomanski vohuni so še naprej provocirali nemire na Krimu, medtem ko je Šahin Geraj surovo zadušil vstajo.

Kako so polotok formalno priključili Rusiji?

Leta 1782 je Potjomkin pisal Katarini Veliki in z memorandumom predlagal priključitev Krima Rusiji, s ciljem »da se Turkom blokira pot« in zagotovi rusko prisotnost na Črnem morju. Carica se je strinjala in 19. aprila 1783 uradno razglasila aneksijo polotoka. Ko je Potjomkin z uradnimi dokumenti odhajal na Krim, je izvedel, da je Šahin Geraj odstopil s prestola, saj mu je tatarsko plemstvo odkrito nasprotovalo in si želelo, da oblast prevzame Rusija.

9. julija 1783 je Potjomkin osebno prebral caričin razglas na položnem vrhu gore Ak Kaja. Nato so predstavniki krimskega plemstva in prebivalstva formalno prisegli zvestobo Katarini Veliki kot ruski vladarici. Šele v začetku leta 1784 so Otomani s stisnjenimi zobmi sprejeli nov status Krima kot ruske province.

Kako so se odzvali evropski vladarji?

Ko so se informacije o priključitvi Krima razširile po Evropi, je temu dejanju Rusije uradno nasprotovala samo Francija. A odzvali so se tudi ruski diplomati, ki so v odgovor dejali, da tudi Rusija ni nasprotovala francoski priključitvi Korzike in da pričakujejo isto od Francije glede Krima. Katarina je Francoze opomnila, da je bila priključitev izvedena »samo zaradi pomiritve razgrete situacije« na rusko-otomanski meji.

Kaj se je zgodilo po priključitvi?

Leta 1784 je Grigorij Potjomkin ustanovil krimsko prestolnico Sevastopolj, ustanovljena je bila tudi Krimska gubernija. Prebivalstvo Krima se je precej zmanjšalo, saj je velik del muslimanov pobegnil v Turčijo. Potjomkin je vztrajal na tem, da se ruska garnizija na polotoku spoštljivo vede do tatarskega prebivalstva. Tatarske plemiške družine so postale enakovredne ruskim in dobile mnoge privilegije razen posedovanja krščanskih tlačanov.

Od leta 1780 se je, tudi pod nezanemarljvim sponzorstvom Potjomkina, ki je Krim smatral za »svojega« (nenazadnje ga je osvojil), začel kmetijski in gospodarski razvoj, prebivalstvo je začelo ponovno rasti, Krim pa so začeli naseljevati priseljenci iz Rusije.

Preberite še:

Mož, ki je Rusiji priboril Krim: Kdo je bil Grigorij Potjomkin?