Kako in zakaj je Rusija trikrat izpustila priložnost zavzeti Konstantinopel

Ruski vladarji so več stoletij sanjali o tem, da bi vzpostavili nadzor nad morskima ožinama starodavnega Konstantinopla. Prestolnica Bizantinskega imperija, današnji Istanbul, je povezovala Evropo in Azijo. To mesto, stoječe vzdolž najkrajše poti iz Evrope do Indije, je predstavljalo ključ do vpliva na Bližnjem vzhodu. Katarina II. je bila tako prevzeta nad Konstantinoplom, da je po njem poimenovala svojega sina – Konstantina (tako je bilo ime tudi prvemu in zadnjemu bizantinskemu cesarju). Njemu je tudi želela predati oblast v obnovljenem imperiju. »Kaj se bo zgodilo z nami in našimi zakoni, če bo ena ženska vladala delu sveta, ki se razteza vse od Sibirije do Egipta? Reši se, kdor se more,« je leta 1770 pisal italijanski filozof Alessandro Verri.

Razlog mnogih poskusov zavzetja Konstantinopla pa ni bil zgolj strateške narave. V Rusiji so mestu rekli tudi Carigrad in ga smatrali za središče pravoslavja. Tam se namreč nahaja cerkev Sv. Sofije, ene od največjih pravoslavnih svetišč, ki so jo Turki pretvorili v mošejo. Vojne s turškimi Otomani so imele misijonarski pomen osvoboditve slovanskega sveta od muslimanskega jarma.

Kljub temu Rusi niti enkrat niso hoteli pripojiti Konstantinopla, čeprav bi dvakrat v zgodovini to lahko storili brez večjih težav.

Brezcarinska cona

Sodeč po ruskih letopisih je v Konstantinopel prvi leta 907 prišel knez Oleg Modri. Nadimek je dobil zaradi svoje preudarnosti in vojaške sposobnosti. Njegovi pohodi so postavili temelj staroruske države in njenih meja.

V letopisih lahko beremo, da je Oleg pred Carigrad prispel s pehoto in 2.000 ladjami (zgodovinarji menijo, da jih je bilo precej manj). Grki so mesto zaprli, na kar so se začele odvijati bitke v njegovi okolici. »In mnogo Grkov je bilo pobitih, mnogo njihovih hiš porušenih, cerkve pa so bile požgane. Tisti, ki so bili ujeti, so bili tudi kmalu pobiti, drugi mučeni do smrti, nekatere so usmrtili s puščicami in kopji, druge so vrgli v morje … in mnogo drugega zla so storili Rusi Grkom, kot to navadno počnejo sovražniki,« piše v kroniki.

Po zavzetju Konstantinopla je Oleg prišel do zaključka, da je mir, ki je po godu Rusiji, primernejši od ozemeljske širitve. Zaradi tega je, kot pravi legenda, zataknil svoj ščit za mestna vrata in s Konstantinoplom sklenil trgovski sporazum, ob tem pa dobil še zajetno odkupnino. Od takrat so Rusi lahko pol leta brezplačno živeli v predmestju Konstantinopla in dobili pravico do trgovanja brez carin, prav tako pa brezplačno zalogo hrane in popravilo ladij, ki je šlo na račun Bizantincev.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Bolje vrabec v roki, kot golob na strehi

Katarina II. je načrt za restavracijo stare grške monarhije poimenovala »Grški projekt«. Ta projekt ni predvideval neposredne ruske ozemeljske širitve, ampak vzpostavitev nove države z antičnim imenom Dacija ter s tem širitev ruskega vpliva. Program je zajemal pregon Turkov iz Evrope, osvoboditev vseh kristjanov na Balkanu od muslimanskega jarma in, seveda, zavzetje Konstantinopla. Projekt na koncu ni zaživel, saj carica zanj ni našla dovolj podpore v Evropi, interes po zavzetju Konstantinopla pa je upadel po ruskem zavzetju Krima v vojni s Turki leta 1783.

Uresničitvi Katarininega sna se je še najbolj približal njen tretji vnuk, car Nikolaj I. Ruska vojska je leta 1829 vstopila v Adrianopel (danes Edirne), 240 km od Istanbula. Vojska bi to razdaljo lahko premagala v dveh dneh, obstajala pa je tudi velika verjetnost, da bi mesto padlo, saj je bila turška vojska v tem času povsem izčrpana. Namesto tega je Nikolaj I. raje dosegel dogovor s turškim sultanom Mahmudom II. Poleg vzvišenih besed o prijateljstvu (ki so bile pozabljene samo 12 let kasneje) so Turki zaprli morske ožine za ostale države.

Velikodušna ruska gesta pa je imela zelo pomembno ozadje. Konstantinopla ni bilo težko zavzeti, vendar ni bilo na razpolago dovolj sredstev za vzdrževanje novih ozemelj. Poleg tega ne bi bilo pametno pustiti zmagovalne vojske, da životari v zavzetem mestu, saj bi se lahko zgodil upor. Verjetno najpomembnejša prepreka za zavzetje Konstantinopla s strani Rusije pa je bilo dejstvo, da bi le-to vključilo tudi vso jugovzhodno Evropo, kar bi skoraj zagotovo izzvalo konflikt z Anglijo in Francijo, ki se s tem ne bi sprijaznili. Mnogo lažje je zato bilo enostavno zaprti to vprašanje z mirovnim sporazumom.

Nikolaju I. so kasneje to potezo in izpustitev priložnosti iz rok mnogi zamerili, vendar se je podobna situacija zgodila le dobrega pol stoletja zatem, leta 1878 za časa carja Aleksandra II. Turška vojska je bila ponovno poražena, pot proti Konstantinoplu pa odprta. In spet je ruski car raje izbral mir pod ugodnimi pogoji, kot pa svetovno vojno.

Pozimi leta 1877 tekom vnovične rusko-turške vojne, je ruska vojska na čelu z generalom Josifom Gurkom prečkala Balkan. Turki so bili zaradi te poteze prepadeni in se resno zbali za usodo Konstantinopla. Pri Adrianoplu so zato zbrali 120.000 mož veliko vojsko s ciljem zadržati Ruse. Trdnjava pa se je predala sama od sebe in Rusi so krenili naprej ter se ustavili tik pred Konstantinoplom. Spet so imeli priložnost, da brez posebnega napora zavzamejo mesto in območje okoli Dardanel. Ker pa bi takšen korak lahko izzval prekinitev odnosov z Avstrijo, ki je uživala podporo Angležev in tudi otežil bodoča pogajanja s Turki, se je car Aleksander II. po začetnem kolebanju popolnoma umaknil in opustil idejo.

Sicer pa Rusiji samo mesto kot takšno niti ni bilo potrebno. Pomembno je bilo vzpostaviti zgolj nekaj oporišč ob Bosporju in Dardanelah, da bi si zagotovila nadzor nad morskima ožinama.

Rusi in Turki imajo dolgo zgodovino vojaških konfliktov. Preberite, kako se je v enem izmed njih izkazal legendarni ruski general Kutuzov.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.