Pet velikih vojaških zmag, ki so za vedno zaznamovale Rusijo

Boj proti Mamaju (1374-1380)

Od sredine 13. stoletja so se številne ruske kneževine znašle v politični in ekonomski odvisnosti od mongolske Zlate horde. Konec 14. stoletja je okrepljena Moskovska kneževina prekiniti nadoblast kanov.

Po atentatu na kana Berdibega leta 1359 je Zlata horda zapadla v kaos notranjih spopadov za oblast, ki jih poznamo tudi pod imenom »velike težave«. Ruske kneževine so se morale soočiti z Mamajem, enem od glavnih mongolskih generalov. Ni bil med potomci Džingiskana, zato ni imel pravice do vladanja Zlati hordi. Na oblast je postavil Bulaka, ki je bil v resnici marioneta in tako je dejansko uzurpiral oblast.

Leta 1374 je moskovski knez Dmitrij Ivanovič (pozneje Donski) zavrnil plačilo dajatve Mongolom, čemur je sledila vrsta spopadov. Po porazu v bitki na reki Pjani 1377 so ruske čete porazile Mongole v bitki na reki Voži leto pozneje – to je bila prva resna ruska zmaga nad Zlato hordo.

Bitka na Kulikovskem polju je bila vrhunec te vojne. Mamajeve enote so doživele neverjeten poraz. V Zlati hordi se ni mogel obdržati na oblasti, kjer ga je zamenjal Tohtamiš, potomec Džingiskana in novi vladar mongolske države.

Mihail Ivanovič Avilov (1882-1954), Posameznik na Kulikovem polju, 1943, olje in platno

GRM, Sankt Peterburg/Global Look Press

Kulikovska bitka še ni osvobodila ruskih kneževin od mongolske nadoblasti, saj je le-to obnovil Tohtamiš po požigu Moskve leta 1382. Moskovska Rus' se je dokončno osvobodila Mongolov šele sto let pozneje, po »velikem soočenju« na reki Ugri leta 1480.

Kljub vsemu se zmagi na Kulikovskem polju pripisuje velik pomen, saj je močno načela avtoriteto in vojaški prestiž Mongolov, ki pozneje niso več mogli obnoviti prejšnjega vpliva nad Rusi. Bila je odločilna za razvoj bodoče ruske države, saj je takrat Moskovska kneževina prevzela vodilno vlogo kot politični center združevanja različnih ruskih kneževin.

Velika severna vojna (1700-1721)

Tale vojna velja za eno od najpomembnejših v ruski zgodovini, ker se je tu rodila Rusija kot imperij. Že vrsto let si je ruska država prizadevala zajeti Livonijo in Estonijo ter si zagotoviti dostop do Baltskega morja. Zadnji resen poskus Ivana IV. se je končal s katastrofo, ko sta moskovsko carstvo porazila dva sovražnika: Švedska in Poljsko-litovska kneževina.

V luči te grenke izkušnje se je Peter Veliki bolj poglobljeno pripravil na naslednjo vojno. Severno zavezništvo med Rusijo, Poljsko-litovsko državo, Dansko in Saško je imela cilj, da zruši hegemona severne in vhodne Evrope – Kraljevino Švedsko.

Ko je švedski kralj Karl XII. porazil vse ostale članice zavezništva, se je morala Rusija sama soočiti s švedsko armado. Bitka za Narvo leta 1701 je bila katastrofa za rusko vojsko in povod za globoke vojaške reforme Petra Velikega.

Ruski car je vztrajal pri svojem glavnem cilju – da ustvari »okno v Evropo«. Leta 1703 je ustanovil prestolnico Sankt Peterburg na zemlji, ki jo je ravnokar vzel Švedov, s posodobljeno vojsko pa je nato porazil Švedsko v bitki pri Poltavi leta 1709. V letu 1714 se je zgodila bitka pri Gangutu, ki je prinesla prvo pomembno zmago ruske flote v njeni zgodovini.

Maurice Baquoy, Bitka pri Gangutu (1724-1727)

Centralni muzej mornarice

Po sporazumu v Nystadu leta 1721 je Rusija pridobila obsežna ozemlja v Livoniji, Estoniji, Ingriji in delu Karelije. Na novo razglašeni Ruski imperij je začel igrati aktivno vlogo v evropski politiki.

Rusko-turška vojna (1768–1774)

Vojna, ki je postavila nasproti Katarino II. iz Rusije in Otomansko cesarstvo, velja za enega od najpomembnejših med celo vrsto rusko-turških konfliktov. Svetu je pokazala tudi več izjemnih ruskih poveljnikov.

V bitki pri Kagulu leta 1770, eni od največjih bitk 18. stoletja, je ruska vojska z okoli 40.000 možmi pod poveljstvom Pjotra Rumjanceva porazila otomansko vojsko s 150.000 možmi.

Legendarni vojskovodja Aleksander Suvorov je s 5.000 vojaki nadvladal petkrat večjo otomansko vojsko v eni od odločilnih bitk te vojne, v bitki pri Kozludži leta 1774. Veličastne zmage so se zgodile tudi na morju, saj je bila večina otomanske flote razbita v bitki pri Česmi leta 1770.

Ivan Ajvazovski, Bitka pri Česmi v noči s 25. na 26. junij 1770

Nacionalna umetniška galerija Ajvazovski

Kučukkajnardžijski mir (1774) je omogočil Ruskemu imperiju, da se utrdi tudi na obalah Črnega morja. Pridobil si je mesti Kerč in Yeni-Kale na Krimu ter pravico do vojaške flote na Črnem morju, prav tako je dobil status zaščitnika nad kristjani v vazalskih otomanskih kneževinah Moldaviji in Vlaški.

Mir je določal, da Otomansko cesarstvo dovoli neodvisnost Krimskega kanata, v resnici pa je ta zapadel pod močan vpliv Rusije in je leta 1783 tudi postal del ruske države. Ta kanat ni vključeval samo polotoka Krim, ampak tudi velika območja ob Azovskem in Črnem morju.

Splošno rečeno, ta vojna je omogočila Rusiji, da se razširi navzdol, Otomansko cesarstvo pa je začelo postopoma doživljati svoj zaton.

Invazija Francije in vojna Šeste koalicije (1812-1814)

Ko je Napoleon »potolkel« Ruski imperij v vojni Četrte koalicije leta 1807, je bila Rusija prisiljena v sodelovanje v celinski blokadi, ki je škodila ruskemu gospodarstvu. Rusko vodstvo je imelo vsiljene pogoje za sramotne in jih je kmalu nehalo upoštevati. Vojna je postala neizogibna in leta 1812 se je zgodila invazija velike francoske vojske.

Ruski poveljniki so se zavedali vojaškega genija Napoleona, zato mu niso dovolili, da bi se spopadel z njimi v polni bitki, kot bi ustrezalo francoskemu voditelju. Večja bitka se je zgodila le v Borodinu na obrobju Moskve, v katerem nobena stran ni pridobila prednosti.

Okupacija francoske prestolnice ni prinesla ničesar francoskemu cesarju. Prisiljen se je bil umakniti, ni uspel skleniti miru z ruskim carjem Aleksandrom I.

Umik francoske Grande Armée je bila katastrofa. Hud mraz, aktivna gverilska vojna in stalno zasledovanje ruske vojske je francosko armado povsem uničil. Od 680.000 mož jih je 90% umrlo, dezertiralo, se izgubilo ali znašlo v ujetništvu.

Ruska vojska vstopa v Pariz, 31. marec 1814, neznani avtor po originalu I. F. Huguela po risbi U.-L. Wolfa, 1815, Vseruski muzej Puškina, Sankt Peterburg; Poleg Aleksandra I. sta še Barclay de Tolly in Friderik Viljem III; Zadaj mestna vrata Saint Martin

Javna domena

Ruska vojska se je podala v vojaško kampanjo v tujini, ki se je končala z osvojitvijo Pariza leta 1814 in abdikacijo Napoleona. Rusija si je z zmago nad Napoleonom okrepila položaj v svetu. Uspelo ji je to, kar nihče ni mogel narediti več kot desetletje – poraziti nepremaganega francoskega genija.

Druga svetovna vojna

Zmaga nad nacistično Nemčijo in njenimi zavezniki ima danes status najpomembnejšega dogodka v ruski zgodovini. Vojna, ki ji v Rusiji pravijo tudi velika domovinska vojna, je bila bistveno drugačna od drugih, saj jo je zaznamovalo pravo iztrebljanje.

Čeprav je sovjetska vojska prejemala sodobno opremo že pred vojno, je imela država veliko pomanjkanje sposobnih poveljnikov, saj jih je bilo veliko usmrčenih med veliko čistko v 30. letih 20. stoletja.

Katastrofa v prvih letih vojne je postavila pod vprašaj sam obstoj Sovjetske zveze kot take. Pozneje se je situacija obrnila: vsesplošna utrditev in priznanje sovjetske oblasti, obsežna gverilska vojna in nov val nadarjenih poveljnikov so omogočili preobrat in zmago. Sovjetski narod je za to plačal veliko ceno – preko 27 milijonov mrtvih.

Sovjetska zastava zmage nad Reichstagom, Berlin, 1945

MAMM

Poleg uničenja nacizma je rezultat druge svetovne vojne močno okrepil geopolitični položaj ZSSR. V na novo osvobojeni vzhodni Evropi je bila vzpostavljena vrsta režimov, naklonjenih in podrejenih Sovjetski zvezi. Sovjetska zveza je postala ena od dveh svetovnih velesil, vojaški in industrijski velikan, ki je 12 let po koncu vojne poslal v vesolje prvi umetni satelit.

Kliknite tukaj in spoznajte še več zgodb iz ruske zgodovine.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.