Soočenje na reki Ugri: Kako so Rusi postali neodvisni od Mongolov brez krvavega boja

Soočenje na reki Ugri, minijatura v ruskem letopisu iz 16. stoletja.

Soočenje na reki Ugri, minijatura v ruskem letopisu iz 16. stoletja.

Wikipedija
Rusija pod vodstvom Moskovske kneževine se je v 15. stoletju na reki Ugri soočila z mongolsko Veliko Hordo, toda brez bitke. Dve vojski sta stali na nasprotnih bregovih in nista vstopili v neposreden oborožen konflikt. Iz tega srečanja pa je izšla močna, neodvisna in centralizirana ruska država.

Stanje na reki Ugri (1480) ni zapisano v zgodovini z zlatimi črkami, čeprav je bilo na obeh straneh prisotnih na desettisoče vojakov. Za sodobnike je bil to čuden in mističen dogodek, imeli so ga za rezultat pokroviteljstva Presvete Bogorodice (sv. Marije).

»Bitka živcev« na reki Ugri je potekala med četami moskovskega velikega kneza Ivana III. in kana Ahmata, ki je vladal Veliki Hordi. V ruskem zgodovinopisju soočenje označuje konec dvestoletnega mongolskega jarma (stari ruski viri so mu pravili »tatarski« jarem), pod katerim so se znašle stare ruske kneževine na območju sodobne Rusije.

Kaznovati vazale

Tatare je 100 let prej v Kulikovski bitki premagal prednik Ivana III., Dmitrij Donski, a jim je morala Rusija vseeno plačevati davke, saj je bila prešibka, da bi se zoperstavila mongolski Zlati Hordi. V 15. stoletju je horda razpadla, Moskva pa je medtem postala priznano središče razcepljenih ruskih kneževin. Pod vladavino kneza Ivana je izkoristila svojo moč in prenehala plačevati davek.

Kulikovo polje

To je močno razjezilo kana Ahmata, vladarja največjega »ostanka« Zlate horde (Velika Horda). Odločil se je kaznovati ruskega vazala, sestavil je vojsko z 80-90 tisoč ljudmi in se odpravil proti Moskvi.

Sovražniki z vseh strani

Ivan III. se je že pripravljal za boj proti Tatarom, a se je vse bolj bal rezultatov bojevanja, ne le zaradi številčnosti Tatarov, pač pa tudi zaradi zavezništva kana Ahmata s starim sovražnikom, poljsko-litovskim kraljem Kazimirjem IV. Še več, tudi dva Ivanova brata sta se mu zoperstavila in se pridružila Kazimirju. Da bi bila stvar še hujša, so na severu ruske trdnjave oblegali vitezi Livonskega reda. Posamezniki iz Ivanovega najožjega kroga so nasprotovali spopadu s Hordo in so pozvali kneza, da sklene mir s Tatari. Ivan je kolebal.

»Samo z zanašanjem na usodo ni mogoče zmagati«

Medtem se je armada Ahmata kana približala reki Ugri, okoli 200 km jugozahodno od Moskve, in prestolnica je bila že neposredno ogrožena. Ravno tukaj so se Mongoli soočili z rusko vojsko, ki jo je vodil Ivanov sin, knez Ivan Mlajši. Vojski sta zavzeli položaje na nasprotnih straneh reke.

Kazimir še ni združil svojih moči s kanom, toda Ivanu ni bilo zaradi tega nič lažje. Svojemu sinu je naročil, da zapusti vojsko in se vrne v Moskvo, kjer so vzpostavili poseben svet za razmislek o vojaški strategiji. Vendar pa je sin Ivan Mlajši preslišal ukaz in trdil, da on in vojska morata ostati in morata iti v boj.

Kazimir IV., Jan Matejko

Po nekaterih podatkih so prebivalci Moskve pozivali kneza, da se bori proti zavojevalcem. Ivanov duhovnik, arhiepiskop Vasijan, je takole nagovoril moskovskega vladarja: »Bi se smrtniki morali bati smrti? Samo z zanašanjem na usodo ni mogoče zmagati. Jaz sem star in šibak, a se ne bojim tatarskega meča.« Zgodovinar Nikolaj Borisov je pisal, da Ivan ni mogel zgolj ostati ob strani, saj bi se tako osramotil. Tako se je v začetku oktobra odločil, da se nasloni za svoje vojske in prišel do sklepa, da je nastopil pravi trenutek.

Topovi in arkebuze

Kan Ahmat je 6. oktobra s svojo vojsko poskušal prečkati reko, ki je bila široka 120-140 metrov. Razmejitvena črta je bila dolga 60 kilometrov in povsod je prišlo do sporadičnih spopadov. Mongoli so se štiri dni trudili prečkati reko, toda neuspešno. Niso mogli izkoristiti svoje glavne prednosti, konjenice, ker niso mogli priti preko reke. Pri vsakem poskusu so utrpeli strele Rusov iz topov in dolgih pušk, poznanih pod imenom arkebuza.

Ivan III. razseče kanovo pismo, Aleksej Kivšenko. Po legendi je Ivan III. razsekal Ahmatovo pismo, v kateri je kan zahteval plačilo dajatve.

Ruski oficirji so vzpostavili posebne skupine pehote s topovi in arkebuzi, ki so bili postavljeni blizu krajev, kjer so Mongoli najpogosteje poskušali prečkati reko. Preostale enote in konjenica so bile postavljene vzdolž reke ter so se lahko po potrebi premeščale. Kot izpostavlja sodobni zgodovinar Jurij Aleksejev, je kan Ahmat ukazal svojim vojakom, da nadaljujejo s poskusi prečkanja reke, a je bilo vse zaman.

Konfrontacija na reki je trajala do 26. oktobra, ko je Ivan III. povlekel svoje sile z Ugre in jih koncentriral okrog sosednjega mesta. Reka je kmalu zmrznila in ni mogla več služiti za oporno mesto. Ahmet je ostal na bregu s svojimi vojaki do 6. novembra, potem pa je odstopil, ker ni bil pripravljen na bojevanje v zimskih pogojih.

Ahmat se ni bal zgolj »generala Zime«, ampak tudi nove ruske vojske, pojasnjuje Aleksejev. To ni bila več vojska ene kneževine, ampak armada nove centralizirane države, ki jo je Ivan III. spremenil v Veliko kneževino Moskovsko. Kot je pred 150 leti izjavil Karl Marx, je bila »Evropa, ki je bila na začetku vladavine Ivana III. slabo seznanjena z Moskovsko kneževino, stisnjeno med Litvanci in Tatari, osupla nad pojavitvijo ogromnega imperija na svojih vzhodnih mejah«.

Vabljeni, da preberete tudi druge tekste o velikih bitkah, ki so usodno vplivale na rusko zgodovino.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke