Zakaj je Rusija kar dvakrat razpustila svoje elitne enote marincev?

Marinci so se v Rusiji prvič pojavili v zgodnjem 18. stoletju med dolgo in uničujočo veliko severno vojno (1700-1721) proti Švedski. 27. novembra 1704 je car Peter I. ukazal ustanovitev »regimenta pomorskih vojakov«, da bi služili v novonastali Baltski eskadri.

»Pomorski vojaki« so bili izbrani iz najboljših med najboljšimi posamezniki Preobraženskega in Semjonovskega regimenta. Takoj so bili potegnjeni v boje proti Švedom, najbolj pa so se izkazali 7. avgusta 1714, ko so med bitko pri Gangutu napadli in zajeli eno od največjih švedskih bojnih ladij Elefanten (Slon).

Leta 1785 so regimente »pomorskih vojakov« ustanovili tudi ob Črnem morju. Samo pet let kasneje so se ti izkazali med obleganjem mogočne Izmajlovske trdnjave v času rusko-turške vojne (1787-1792).

Svetlo poglavje v zgodovini ruskih marincev je bilo obleganje Krfa 1798-1799 v t. i. vojni druge koalicije. To je bilo redko obdobje, kjer sta ruski in otomanski imperij bila zaveznika. Samo 31 »pomorskih vojakov« je umrlo med napadom na otok Vido, ključno točko za obrambo Krfa. Po zavzetju Vida je bil Krf pogubljen in kmalu zatem je kapituliral.

Čeprav so marinci ves čas dokazovali svojo učinkovitost, se je rusko vojaško vodstvo v začetku 19. stoletja odločilo, da jih ne potrebuje več kot posebne veje vojske. Menili so, da lahko njihovo delo prevzamejo posadke bojnih ladij in kozaki. Leta 1811 so bili mornariški regimenti pripojeni kopenski vojski. Mornariška pehota je ponovno zaživela šele leta 1911.

Med prvo svetovno vojno so se ruski marinci borili na Baltiku in na Črnem morju. Še posebej učinkovito so se bojevali proti Otomanom. Črnomorska mornariška divizija, ki je bila ustanovljena leta 1916, jr bila predvidena, da bo sodelovala v pomorskem desantu na Istanbul, vendar je revolucija leto dni kasneje prekrižala te načrte.

Od vseh vojn in konfliktov, v katere je bila udeležena Rusija, pa je bila druga svetovna vojna tista, tekom katere so se marinci ovenčali s slavo. Preko 200.000 sovjetskih marincev je branilo pomorske baze in pomembna obalna mesta kot npr. Tallinn, Odeso, Leningrad in Sevastopolj, sodelovali so v desantnih operacijah in podpirali protinapade in kasnejše ofenzive Rdeče armade.

Med glavnimi misijami so marinci Japoncem in Nemcem zmeraj zadali odločen udarec, širili kaos in sejali grozo med sovražniki. Januarja 1942 je 56 marincev pristalo blizu Jevpatorije na Krimu. Uničili so policijsko postajo, eno nemško letalo na lokalnem aerodromu in več ladij in čolnov v pristanišču, osvobodili 120 vojnih ujetnikov ter se uspešno vrnili domov.

Elitni vojaki v črnih uniformah so se zlahka razlikovali od navadnih. Nemci so jim pravili »črna smrt« in bili so deležni spoštovanja s strani sovražnika zaradi svoje odločnosti, junaštva in pripravljenosti se soočiti s smrtjo. Nekoč je obkoljena majhna enota 13 marincev branila svoj položaj cel teden. Ko je bilo upanja na prodor konec, je poveljnik Uljan Latišev po radiu obvestil štab: »Razstrelili se bomo z granatami, zbogom!«

Kmalu po koncu vojne se je sovjetsko vojaško vodstvo odločilo, da v jedrski dobi ni prostora za mornariško pehoto. Do leta 1956 so bile vse enote marincev ponovno razpuščene. A tokrat poveljniki niso potrebovali sto let, da so spoznali svojo napako. Samo sedem let kasneje, leta 1963, so ponovno vzpostavili marince.

Zgodovina povojnih operacij marincev ostaja večinoma tajna. Znano je, da so bili poslani v Sirijo leta 1967 v času šestdnevne vojne, pripravljeni da se spopadejo z napredujočimi izraelskimi silami. A vojne je bilo konec, preden se je ta spopad lahko razvil.

Danes so marinci znani po svojih operacijah proti somalijskim piratom. 6. maja 2010 so osvobodili zajeti tanker Moskovski Universitet (Moskovska univerza). In ne samo to – vrnili so se v Sirijo, kjer zdaj varujejo rusko zračno bazo Hmejmim blizu Latakije in pomorsko oporišče v Tartusu.

Preberite še:

Pet pogostih vprašanj o ruski vojski na Googlu

Kako je ruski VDV postal največja desantna padalska sila sodobnega časa