Bering je postal mož, ki je izpolnil enega zadnjih ukazov carja Petra Velikega. Tik pred svojo smrtjo januarja 1725 je Peter napisal tajna navodila, po katerih naj bi se Bering odpravil v iskanje prekopa med Azijo in Severno Ameriko, nato pa zaplul še vzdolž ameriške obale proti jugu.
Bering, ki je bil rojen na Danskem, je služil v ruski mornarici vse od njene ustanovitve leta 1703 in je do leta 1725 že pridobil čin kapetana 1. razreda. Njegova odprava je postala prva ruska pomorska znanstvena ekspedicija. Nekje med 1725 in 1727 je prispel na Kamčatko po kopnem, nato pa je s svojo posadko zaplul skozi Beringovo ožino in dosegel Čukotsko morje ter s tem dokazal, da Azija in Amerika nista povezani s kopnim. Tekom te odprave je bila odkrita severovzhodna obala Azije, Amerike pa niso dosegli.
Petrova zadnja želja je bila izpolnjena leta 1741, ko je kapitan Bering, ki je takrat štel 60 let, dosegel ameriško obalo. To je obenem postal njegov zadnji podvig. Na poti nazaj je namreč med hudo zimo umrl na otoku, ki je bil kasneje poimenovan po njem. Beringove posmrtne ostanke so našli in identificirali šele v devetdesetih letih 20. stoletja!
Domenico Trezzini se je rodil v švicarskem kantonu Ticino. Ljudje, ki so izhajali od tam, so bili po vsej Evropi znani kot vešči gradbeniki in zidarji. Pri 33 letih je Trezzini podpisal pogodbo za delo v Rusiji, kjer je Peter Veliki pravkar ustanovil Sankt Peterburg.
Kot najizkušenejši med arhitekti, ki jih je povabil Peter, je Trezzini postal glavni arhitekt nove prestolnice. Nadziral je gradnjo več deset projektov hkrati in prav njegov okus je določil prepoznavni izgled Sankt Peterburga. Prav on je avtor katedrale sv. Petra in Pavla in zgradbe Dvanajstega kolegija, kjer so bila prva ruska ministrstva. Trezzini je sestavil tudi zbirko zasnov tipičnih stanovanjskih zgradb in podeželskih dvorcev, ter s tem zastavil arhitekturni stil Sankt Peterburga za več let vnaprej.
Bartolomeo Rastrelli je bil v Parizu rojeni Italijan, ki je odraščal v Rusiji. Njegovega očeta, kiparja in inženirja Carla Bartolomea Rastrellija je Peter Veliki povabil v Sankt Peterburg leta 1716.
Prav njegov oče je bil Bartolomeov prvi učitelj, mladenič pa si je širil obzorja tudi s potovanji po Evropi. Že prva naročila je mladi arhitekt dobil iz dvora: zasnoval je Rundalski in Jelgavski dvorec za grofa Birona, ljubimca carice Anne Ioannovne. Veličasten Rundalski dvorec je bil prikazan v HBO-jevi seriji o Katarini Veliki, kjer so tudi posneli večino notranjih dvornih scen. Zakaj, se sprašujete? Zato, ker je ta dvorec najbolj podoben dejanskima palačama ruskih carjev – Zimskemu dvorcu v Sankt Peterburgu in Velikemu dvorcu v Peterhofu, ki ju je oba prav tako zasnoval Rastrelli.
Rastrellijev pristop k delu je bil edinstven: znano je, da se je osebno pogajal z mizarji, zidarji, lončarji in dobavitelji materialov. Ko je postal glavni dvorni arhitekt, je bdel nad več projekti hkrati, a vsakega izmed njih je določal unikaten in prepoznaven stil, ki je postal znan kot elizabetinski barok. Poleg gradnje teh palač je Rastrelli znan tudi kot avtor Smolne katedrale v Sankt Peterburgu in cerkve sv. Andreja v Kijevu, dveh čudovitih primerov baročne arhitekture.
Barok pa je bil tudi tisti, ki je Rastrellija pokopal, potem ko je prišel iz mode in so se naročila končala. Arhitekt, ki je bil navajen razkošnega življenja, je kmalu propadel. Zapustil je Rusijo in ponudil svoje usluge Frideriku II. Pruskemu, a tudi ta ni bil zainteresiran za zastareli arhitekturni stil, zato se je Rastrelli vrnil v Rusijo. Da bi prišel skozi mesec, je prodal pohištvo in umetnine iz svojega doma. Natančen kraj in čas njegove smrti je neznan.
Augustín de Betancourt je postal najprej znan v svoji domovini Španiji. Izhajal je iz plemiške družine in je študiral inženirstvo na najboljših univerzah v Evropi. Leta 1798 je postavil prvo telegrafsko linijo v Španiji in kasneje postal načelnik korpusa inženirjev zvez. A Španijo je kmalu zatem zadela ekonomska in politična kriza, vojna pa je čakala za vogalom, zato je Betancourt moral zapustiti državo. Zdelo se je že, da je njegove bleščeče kariere konec, nato pa so ga leta 1808 povabili v Rusijo, kjer je takoj dobil čin generalmajorja in neomejene priložnosti, saj je Rusija krvavo potrebovala talentirane inženirje.
Čeprav je Betancourt v Rusiji bolj slabo znan, je pustil velik pečat v različnih sferah ruskega življenja. Bil je prvi direktor Ekspedicije za oskrbo z državnimi listinami in izumil večino strojev za tiskanje ruskih bankovcev. Postal je tudi prvi vodja Ruskega inštituta za železniški inženiring in nadzoroval usposabljanje strokovnjakov, ki so kasneje gradili prvo rusko železnico.
A Betancourtovo glavno zapuščino vendarle poznajo vsi Rusi – to je Aleksandrovski steber v Sankt Peterburgu. Njegov učenec in kipar Auguste de Montferrand je po sistemu, ki ga je razvil Betancourt, uspel postaviti 600-tonski granitni monolit.
Auguste de Montferrand je služil v Napoleonovi vojski, a njegova kariera se je začela takrat, ko je ruskemu carju Aleksandru predstavil svoj album arhitekturnih projektov, potem ko je ta leta 1814 zmagoslavno vkorakal v Pariz. Aleksandru so bili projekti všeč in je 30-letnega arhitekta kmalu zatem povabil v Sankt Peterburg. Tam je spoznal Augustina de Betancourta, ki je služil na položaju predsednika sanktpeterburškega sveta za urbano načrtovanje.
Betancourt je v mladem arhitektu prepoznal izjemen talent in ga na lastno tveganje carju predlagal za glavnega arhitekta pri obnovi katedrale sv. Izaka. Katedrala je bila ena od najsvetejših krajev v mestu. Postavljena je bila za časa vladanja Petra Velikega, ki se je v njej tudi poročil s carico Jekaterino. Poleg tega je bila rekonstrukcija izjemno kompleksna: obstoječo katedralo je bilo treba delno porušiti, tri oltarje, ki so bili znotraj, pa v nespremenjeni obliki ograditi z novo strukturo.
Montferrand je projektu posvetil vse svoje življenje. Nova katedrala je bila dokončana leta 1858, mesec dni pred arhitektovo smrtjo. Njegova zadnja želja je bila, da bi bil pokopan v grobnici katedrale a Aleksander II. tega ni dovolil, saj je bil Montferrand katolik. Namesto tega so njegovo krsto trikrat ponesli okoli katedrale. Namesto arhitektovega telesa so v katedralo sv. Izaka postavili njegov doprsni kip, narejen iz ostankov kamnov, s katerimi je bila zgradba okrašena. Montferrandovo telo so vrnili v Francijo in ga pokopali na pokopališču Montmartre v Parizu zraven njegove matere.
Kupole na katedrali sv. Izaka, ki jih je napravil Montferrand, so bile pozlačene s pomočjo živosrebrne pare, pri čemer je umrlo med 60 in 100 mojstrov. Prav fizik Boris (Moritz) Jacobi je izumil galvanotehniko – tehnologijo, ki je omogočila prekrivanje predmetov s kovinami s pomočjo električnega toka. S to tehnologijo so bili pozlačeni manjši dekorativni elementi katedrale.
Boris (Moritz) Jacobi se je rodil v Potsdamu v bogati judovski družini. Njegov oče je bil osebni tajnik pruskega kralja, zato je Moritz dobil odlično inženirsko izobrazbo. Glavno področje njegovega zanimanja je bila elektrika in tako je leta 1834 sestavil prvi elektromotor na svetu. To je bilo v Königsbergu nedaleč stran od Rusije in Jacobi je bil povabljen v Rusijo – car Nikolaj I. je v tehnologiji, ki jo je izumil Jacobi, videl velik potencial.
Moritz Jacobi se je leta 1837 tako preselil v Rusijo, in kot se je kasneje izkazalo, za zmeraj. V Sankt Peterburgu je bil prava zvezda: takoj po prihodu mu je bilo za njegove raziskave dodeljeno 50.000 rubljev, kar je bilo približno toliko kot 10 ministrskih letnih plač. In Jacobi ni razočaral – že leta 1838 je predstavil svoj glavni izum – galvanotehniko. Leta 1841 je nato za ruskega carja izdelal prvi tiskarski telegraf, s katerim je lahko Nikolaj iz svoje pisarne v Zimskem dvorcu komuniciral s poveljniki v generalštabu na drugi strani te ogromne zgradbe. Kmalu zatem so bile telegrafske linije podaljšane do carjevih podeželskih rezidenc. Jacobi nikoli več ni zapustil Rusije. Postal je ruski plemič in umrl kot spoštovan in častitljiv gospod leta 1874.
Danes ruski balet velja za enega od simbolov ruske kulture. A velja spomniti na to, da je bil eden od njegovih ustanoviteljev v bistvu Francoz. Marius Petipa se je rodil v Marseillu v družini znanega koreografa Jeana-Antoina Petipaja. Ples je določal življenje celotne družine in neprestano so se selili. Od zgodnjega otroštva sta Jean-Antoinova sinova Lucien in Marius nastopala skupaj z njim. Prav v tistem času pa je tudi Rusija iskala vrhunske koreografe.
Celotna kultura ruske elite je temeljila na umetnosti elegantnega gibanja in plesa. Tako je Marius Petipa, štiri mesece zatem ko je bil leta 1847 povabljen v Sankt Peterburg, povabil še svojega očeta, da se mu pridruži. Prestolnica Ruskega imperija je bila namreč zlata jama za koreografe in vsi so želeli delati s slavnimi francoskimi plesalci. Leta 1869 je bil Petipa imenovan za glavnega koreografa Carskih gledališč. Leta 1894 pri 72 letih je postal državljan Ruskega imperija. Živel je zelo dolgo in umrl v kraju Gurzuf na Krimu leta 1910. Velja za začetnika klasičnega ruskega baleta, ki je usposobil več generacij izjemnih plesalcev.
Preberite še:
Ali lahko tujec služi v ruski vojski? Da, ampak pod določenimi pogoji ...
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
