Bitka za Port Arthur: Kako so ruski mornarji v »bitki bajonetov« porazili 3.000 Japoncev

Junaška epopeja, ki se je odvijala med obrambo ruske vojaške baze v kitajskem zatilju, se je začela maja leta 1904. Na začetku rusko-japonske vojne carska Rusija ni imela dovolj časa, da bi Port Arthur primerno pripravila za obrambo. A Rusi so v svojih vrstah imeli generalpolkovnika Romana Kondratenka, strokovnjaka za obrambo, ki si je zamislil gradnjo velikega števila utrjenih položajev znotraj dobro organiziranega obrambnega sistema. Z vojaki iz lokalne garnizije mu je uspelo iz Port Arthurja napraviti izredno čvrsto oporišče, ki je japonskega generala Nogija Maresukeja in njegovih 200.000 vojakov zaposlilo za več mesecev.

Poleg odlično organizirane obrambe so k visoki žilavosti oporišča Port Arthur prispevali vešči in sposobni vojaki (poleg dobro izurjene pehote so bili tam tudi mornarji), ruska vojska pa je prvič uvedla nekatere novosti v oborožitvi in opremi. Garnizija je bila opremljena z minometi velikega kalibra, hitrimi topovi, mitraljezi Maksim, ročnimi bombami in pregradami z bodečo žico, skozi katero je bil speljan električni tok.

Lokacija Port Arthurja

Prav med bitko za Port Arthur naj bi bil prvič uporabljen minomet. Tega sta sestavila mornariški častnik Vlasev in kapetan Gobajto. 

Eden od ključnih elementov bitke so bili tudi ostrostrelci – teh je bilo v ruskih vrstah precej. Britanski vojaški obveščevalec Norrigard, ki je bil takrat prisoten na japonski strani, je zapisal: »če so [japonski vojaki] samo za trenutek izgubili koncentracijo in pokazali glave iz rovov, so bili na licu mesta ustreljeni. Rusi so na to fronto poslali svoje najboljše ostrostrelce.«

Trdnjava Port Arthur in njeni branilci so uspešno odbili tri velike japonske napade. Potem ko je general Maresuke dobil okrepitve, je konec novembra začel glavni napad. Kot piše zgodovinar Anton Kresnovski, je bil ta izveden iz dveh smeri. Zvrstilo se je več zelo intenzivnih bojev, bitka pa je trajala polnih devet dni. Japonci so jo kljub izdatnim okrepitvam na koncu izgubili.

Ko je iztrošil že vse možnosti, se je general Maresuke odločil za nočni napad. Zbral je skupino okoli 3.000 prostovoljcev, potomcev slavnih samurajev, ki so dobili nalogo, da v napadu presenečenja z bajoneti in katanami razbijejo žilavo rusko obrambo. Ker je šlo za odločilni napad, ki je privedel do bližnjega boja, so Japonci oblekli svetle tkanine, da bi se razlikovali od sovražnika.

Japonski »beli odred« pod poveljstvom generala Nakamure je pod kritjem noči brez enega samega izstreljenega naboja zavzel artilerijske položaje ene od ruskih baterij in vpadel v zaledje vzhodnega dela fronte. A proti njim je bil kmalu sprožen siloviti protinapad ruskih mornarjev na čelu s poročnikom Misnikovom.

Po pisanju britanskega zgodovinarja Norrigarda so ruski mornarji v tem spopadu prikazali neverjetno hrabrost. »Obe strani sta se divje spopadali, še posebej Rusi, ki so med bojem prikazali junaštvo brez primere. Ne obstaja sile, ki bi lahko zadržala njihov vratolomni juriš. General Nakamura je težko ranjen, podpolkovnik Okuba pa je obležal na bojišču. Na tisoče japonskih vojakov je onesposobljenih.«

Kljub junaštvu braniteljev Port Arthurja pa sta ruska generala Fok in Steselj 5. januarja 1905 trdnjavo predala sovražniku. Japonci so med obleganjem utrpeli okoli 100.000 žrtev. Serija bitk je še posebej negativno delovala na generala Maresukeja, ki je nekaj let zatem naredil samomor. Baron Steselj je bil tri leta kasneje obsojen na smrt zaradi predaje trdnjave, pri čemer so mu bila odvzeta vsa odlikovanja in nagrade. Kljub temu se ga je car Nikolaj II. leta 1909 usmilil in ga pomilostil.

Preberite še:

Zakaj Japonska med drugo svetovno vojno nikoli ni napadla Sovjetske zveze?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.