Vojna za Chaco (1932-1935) med Bolivijo in Paragvajem je bila najbolj krvav vojaški spopad 20. stoletja v Latinski Ameriki in je odnesla preko sto tisoč življenj. Ključno vlogo v konfliktu pa so odigrali tujci – ruski in nemški častniki, ki so se pridružili eni in drugi strani. S tem so praktično podaljšali svoj konflikt iz prve svetovne vojne in ga »prenesli« na drugo celino.
Boj za črno zlato
Bolivija in Paragvaj niti po več desetletjih nista uspeli med sabo razdeliti ogromne regije, imenovane Gran Chaco. Čeprav sta obe strani to območje dojemali kot svoje, dolgo časa ni prišlo do oboroženega konflikta. Olje na ogenj so začele prilivati šele naftne družbe. Večna nasprotnika – ameriški Standard Oil (ki je stopil na stran Bolivije) in nizozemski Royal-Dutch Shell (ki je podpiral Paragvaj) sta v Gran Chacu videla vsak svoj osebni profit.
Prvi spopad se je zgodil avgusta leta 1928 med paragvajskim konjeniškim odredom in bolivijsko milico. Eskalacijo v vsesplošno vojno je takrat preprečila intervencija Društva narodov. A štiri leta kasneje je sodu znova izbilo dno in 15. junija 1932 je bolivijska vojska napadla paragvajske postojanke na spornem ozemlju.
Getty Images
Močna Bolivija in šibek Paragvaj
Zdelo se je, da majhen Paragvaj nima nikakršnih možnosti proti precej močnejši Boliviji. Poleg tega je slednja lahko na bojišče spravila 3,5-krat toliko mož kot Paragvaj, ki je 60 let pred tem preživel katastrofalno vojno proti Braziliji, Urugvaju in Argentini, ki je terjala življenja skoraj 70 odstotkov (!) moškega prebivalstva te majhne države.
Bolivijske oborožene sile so imele trojno premoč v letalstvu in absolutno premoč v oklepnih vozilih. Paragvajci niso mogli na bojišče zapeljati niti enega oklepnika proti trem bolivijskim tankom Vickers Mk E in več tanketam Carden Lloyd VI. Približno podobno močni sta bili strani le v številu artilerijskih havbic.
Global Look Press
V tej zares nezavidljivi situaciji je lahko Paragvaj rešil le čudež. Ta je tudi prišel v obliki pomoči več deset ruskih častnikov, ki so po državljanski vojni v Rusiji zapustili domovino in našli nov dom na drugi celini.
Rusi modernizirajo paragvajsko vojsko
Kot je zapisal eden izmed emigrantov generalpodpolkovnik Nikolaj Stogov: »Zdi se, da ne obstaja niti enega vojaškega področja, kamor naši ruski emigrantski častniki ne bi vložili svoj trud, znanje in izkušnje.«
Še pred izbruhom vojne je paragvajsko državno vodstvo, ki je razumelo pomen izkušenj ruskih častnikov, le-te aktivno vključilo v obnovo svojih oboroženih sil in države na splošno. »Ruski emigranti so bili pravi blagoslov za Paragvajce, ki so začeli obnavljati razrušeno gospodarstvo. Pričela se je gradnja mostov, cest, administrativnih poslopij, vojašnic itd. Država se je ob pomoči ruskega tehničnega osebja postopoma postavljala na noge,« je izjavil ruski arhitekt Georgij Benua, ki je v dvajsetih letih 20. stoletja obiskal paragvajsko prestolnico Asunción. (O.E. Carkov. Čako, 1928-1938. Neznana lokalna vojna. Moskva, 2018)
Getty Images
Prav ruski svetovalci so pregovorili Paragvajce, da nabavijo danske mitraljeze Madsen, ki jih je uporabljala ruska konjenica že v prvi svetovni vojni. Ti so bili precej zanesljivejši od chauchatov, ki so jih Paragvaju vsilili francoski atašeji.
Zahvaljujoč Rusom so Paragvajci leta 1932 na noge postavili prvo konjeniško divizijo. V Boliviji se je podobna formacija pojavila šele dve leti zatem. Paragvajski konjeniki so se usposabljali za bliskovite napade na sovražnikovo zaledje, major Nikolaj Korsakov pa je zanje v španski jezik celo prevedel ruske konjeniške pesmi.
Nemško kladivo in rusko nakovalo
V bolivijski vojski, ki je bila sestavljena in opremljena po zgledu nemškega Reichswehra, je služilo 120 nemških častnikov. Za vrhovnega poveljnika je bil imenovan častniški veteran prve svetovne vojne Hans Kundt, ki je arogantno menil, da bo »že poskrbel za Ruse« (v mislih je imel paragvajsko vojsko).
Getty Images
V vrstah paragvajskih oboroženih sil je takrat služilo 86 ruskih emigrantov. Kljub majhnemu številu pa je večina njih bila častnikov z neprecenljivimi bojnimi izkušnjami, ki so se vsak zase izkazali na različnih področjih.
Po trinajstih izvidniških odpravah v Gran Chaco se je general Ivan Beljajev pridobil bogate izkušnje kartografa in artilerista. Kot načelnik kartografskega oddelka generalštaba in svetovalec paragvajskega predsednika je sodeloval v izdelavi ofenzivnih in obrambnih operacij paragvajske vojske.
Na samem začetku vojne je poveljnik paragvajske izvidnice Nikolaj Ern skupaj s kapetanom Sergejem Kernom uspel dešifrirati bolivijska tajna vojaška sporočila, zaradi česar so Paragvajci pridobili ogromno prednost. O namerah nasprotnika so bili pogosto obveščeni, še preden so povelja prišla do bolivijskih vojakov samih.
Nezanemarljivo vlogo pri organiziranju paragvajskih zračnih sil in protizračne obrambe je odigral letalec kapetan Sergej Ščetinin. Po njegovi zaslugi se je učinkovitost bolivijskega letalstva precej zmanjšala. Paragvajci so po njegovem nasvetu namreč izdelali lažne makete artilerijskih topov, ki so jih bolivijska letala nato bombardirala in tako trošila svoje strelivo.
Getty Images
Vrhunec bolivijsko-paragvajskega konflikta (in s tem tudi rusko-nemškega spopada) med vojno za Chaco je bila druga ofenziva na Nanavo (predmestje Asuncióna) julija 1933. Za to operacijo je general Kundt organiziral 6.000 mož, ki jim je stalo nasproti 3.600 Paragvajcev.
Pod kritjem tankov z nemškimi posadkami in ob podpori metalcev ognja so bolivijske sile napadle položaje paragvajske vojske. Zahvaljujoč solidni obrambi, ki so jo postavili ruski specialisti (utrjeni položaji z minometi in mitraljezi, obkroženi z minskimi polji in bodečo žico), so Paragvajci odbili osem bolivijskih napadov in izvedli uspešno protiofenzivo. Bolivijska vojska je izgubila več tankov in okoli 2.000 mož, medtem ko so Paragvajci izgubili samo 448 vojakov. Kundt je bil kmalu po neuspešni ofenzivi odstavljen.
Hvaležnost
Naslednje leto je strateška iniciativa po več uspešno izvedenih operacijah prešla na stran Paragvaja. Ko so paragvajske oborožene sile stopila na bolivijska tla, so se Bolivijci obrnili k Društvu narodov s prošnjo po mediaciji.
Reuters
Po mirovnem sporazumu, podpisanem leta 1935, je Paragvaj dobil večino Gran Chaca, s čimer je povečal svoje ozemlje za skoraj dvakrat. Ironija usode je hotela, da so nafto tam odkrili šele 77 let zatem, leta 2012.
Paragvajci so ruskim častnikom, ki so jim pomagali v vojni, izkazali veliko hvaležnost. Paragvajski general in bodoči voditelj Alfredo Stroessner (znan sicer po kasnejšem državnem udaru in več kot 30-letni diktaturi), ki je služil pod ruskim generalom Stepanom Visokoljanom, je globoko cenil svojega poveljnika in ves ruski častniški korpus. Ruskim poveljnikom je pravil »ljudje časti«.
Po vojni so bili mnogi ruski emigranti deležni raznih odlikovanj in nagrad, razglašeni kot narodni heroji in zasedli pomembne funkcije v državni upravi. Šest ulic v paragvajski prestolnici Asunción še danes nosi imena šestih padlih ruskih častnikov.
Preberite še: