Slavni spopad se je vnel med veliko sovjetsko ofenzivo pod kodnim imenom Magistrala, v kateri so Sovjeti skušali odblokirati cestne povezave med prestolnico province Paktija Gardez in mestom Host.
Ta kraj se nahaja nedaleč od državne meje s Pakistanom. S topografskega vidika gre za zelo zahteven planinski teren, ki ne premore mnogo infrastrukture. Edina koliko toliko prehodna pot, po kateri se lahko premika bojna tehnika, je prelaz Satukandav. Preko njega so izpostavljene sovjetske enote vzdrževale zveze z drugimi afganistanskimi regijami in državno prestolnico Kabul, ki je bil osrednja logistična točka za celotno operacijo. Z izgubo nadzora nad tem prelazom, bi povezava postala neuporabna, mnogo sovjetskih enot, ki so varovale mejo s Pakistanom, pa bi bile praktično odrezane od svoje glavnine.
Splošno stanje pred začetkom bitke v provinci Paktija
Sovjetske enote iz oporišča v Hostu se so konec leta 1987 znašle v izjemno težki situaciji. Z njimi so se nahajale tudi zavezniške afganistanske sile in odredi lokalnih milic, ki so bile blokirane zaradi močne aktivnosti bolj številčnih mudžahidskih formacij iz sosednjega Pakistana. Sovražnik je hotel popolnoma uničiti to oporišče in vzpostaviti svobodno območje.
Posledica tako močne ofenzive je bil umik glavnine sovjetskih oklepnih in mehaniziranih sil z okolice Hosta, potem ko so te uničile mudžahedinsko oporišče Džavara. Ta sovjetska operacija se je končala spomladi 1986. Po zapustitvi tega območja so v izpraznjeni medprostor vstopile reorganizirane in dobro oborožene enote mudžahidov, ki so uspele z vseh strani obkoliti mesto Host in presekati ključno povezovalno pot z mestom Gardez. Poveljnik lokalnih sovjetskih sil je ukazal zalaganje odrezanih enot (s hrano in strelivom) po zraku, dokler se ne bi organizirale kopenske enote, ki bi prebile blokado. Tak način dobavljanja zalog je bil prehodnega značaja, zato je bilo ključno, da se čim prej organizira kopensko operacijo.
Glavni štab sovjetske vojske je krenil v priprave za operacijo Magistrala. Glavna naloga te operacije je bila hitra deblokada cestne povezave med Gardezom in Hostom za sprostitev oskrbovalne poti. V pripravljenosti, da v Host pripelje hrano, gorivo in strelivo, je že stal velik tovornih konvoj.
Kdo je varoval oskrbovalno pot
V operaciji so sodelovale enote 1. in 3. padalskega bataljona iz 345. gardijskega padalskega polka. Za varovanje oskrbovalnega konvoja so bile aktivirane enote slednjega bataljona, katerih naloga je bila, da zavzamejo najpomembnejše vrhove hribov ob poti. Glavni cilj tega bataljona, ki je deloval neposredno ob pakistanski meji, je bil zaprtje dostopa iz smeri sovražnikovega oporišča Srana do glavne oskrbovalne poti. Zavoljo čim učinkovitejše izvedbe naloge je poveljstvo bataljona vzpostavilo več samostojnih bojnih skupin velikosti čete, ki so štele med 85 in 90 padalci. Te skupine so se osredotočile na bojevito zavzemanje najvišjih vrhov, ki bi jih lahko uporabil sovražnik za izvidnico in usmerjanje artilerijskega ognja.
Bojna skupina iz enot 8. padalske čete je morala zavzeti tri največje vrhove, medtem ko je 9. četa dobila nalogo, da v smeri napada zavzame dva strateško pomembna hriba (hrib 3234 in hrib 3228). S teh položajev se je namreč odpiral 30-kilometrski razgled.
Zgodaj zjutraj 27. decembra 1987 je izvidniški vod 3. padalskega bataljona z ognjeno podporo 9. čete uspel po krajši bitki zavzeti hrib 3228, medtem ko je bil napad na hrib 3234 odbit z močnim odporom utrjenih mudžahidov. V noči iz 27. na 28. december, po močnem artilerijskem obstreljevanju, je bil začet vnovičen poskus zavzetja hriba, ki je bil do zgodnjih jutranjih ur na koncu le osvojen. Z zasedbo teh ključnih hribov je bila oskrbovalna pot med Gardezom in Hostom ponovno varna in odprta za konvoj, ki je bil poslan na pomoč izčrpanemu oporišču. Poveljnik 345. gardijskega padalskega polka je odobril predlog majorja Ivonika, da s tremi vodi iz sestave 9. čete zasede hrib 3234, 7-8 kilometrov jugozahodno od srednjega dela poti.
Vodi, ki jim je poveljeval poročnik Sergej Tčakov, so hitro izvršili svojo nalogo in čvrsto zasedli hrib. Padalci so izvedli nujna inženirska dela (gradnja bunkerjev, kamnitih ograd in rovov), na južnih pobočjih pa so postavili večje število min. Na vrh hriba so odnesli težki mitraljez Utjos kalibra 12,7 mm in avtomatski bombomet Plamja, s katerima so pokrivali območje okoli hriba. Pri obrambi hriba je sodelovalo 40 odstotkov 9. čete, natančneje 39 vojakov. V tej skupini so bili tudi pripadniki 2. artilerijske baterije na čelu z nadporočnikom Ivanom Babenkom, katere naloga je bila, da vzdržuje stalno zvezo z artilerijskimi položaji in vrši korekcijo ognja (popravlja smer, kamor so streljale havbice).
Po teh pripravah je bilo ocenjeno, da je cestna povezava varna in izdan je bil ukaz za premik konvoja proti Hostu.
Potek bitke
V popoldanskih urah 7. januarja 1988, po močnem artilerijskem obstreljevanju, pa je večja skupina afganistanskih mudžahidov (okoli 200-250 borcev) izvedla močan napad na hrib 3234. Mudžahidi so hoteli zasesti hrib za nadaljnji prodor do oskrbovalne poti. Istočasno so izvedli kombinirani artilerijski in pehotni napad na celotno sovjetsko obrambno linijo. Napad je bil precej dobro organiziran, tako da sovjetske enote najprej niso uspele dognati, od kod pravzaprav prihaja napad.
Okoli 15:30 ure so mudžahidi z artilerijo udarili po obrambnih položajih 9. čete, ki je branila hrib. Sovražnik je po utrjenih sovjetskih položajih udaril z vsem, kar je premogel: iz havbic, minometov, strelnega orožja in ročnih raketometov. S spretno uporabo sten in naravnih zaklonov so mudžahidi uspeli prodreti do glavnega obrambnega položaja 9. čete in se padalcem nevarno približali – prvi njihovi borci so se približali na manj kot 200 metrov.
Film 9. četa (9. rota)
Po eni uri intenzivnega boja se je začelo mračiti. Sovražnik je svoje sile razdelil in ob dodatnih okrepitvah obnovil napad iz dveh strani. Tudi ta enourni napad je bil v srditem boju odbit. V njem je bilo poškodovanih ali ubitih 50 mudžahidov, a sovražnik se ni vdal. Približali so se še bolj, na vsega 60-100 metrov, nakar je bil njihov napad končno ustavljen.
V boju je padel namerilec na težkem mitraljezu Utjos, narednik Vjačeslav Aleksandrov, ki je hkrati bil poveljnik oddelka mitraljezcev. Tudi mitraljez sam je bil tako poškodovan, da ni bil več uporaben.
Po 15-minutnem predahu so mudžahidi obnovili napad. Tokrat so glavne sile uperili proti položaju, kjer je stal mitraljez. Svetleči naboji so ponovno začeli leteti na vse strani, saj so se odbijali od sten in kamnitih tal. Artilerijski poveljnik Ivan Babenko je prosil za artilerijsko podporo. Po močnem artilerijskem obstreljevanju in žilavem odporu padalcev je sovražnik okoli 18:30 ure končno ustavil še ta napad.
S hitro reorganizacijo pa so mudžahidi okoli 19:10 ure krenili še v tretji napad na hrib 3234. Podprti z močnim minometnim ognjem, mitraljezi in ročnimi raketometi so se v gosti skupini okoli 300 borcev brez oziranja na izgube poskušali prebiti do položajev, ki so jih branili padalci. A tudi ta napad je bil odbit.
Po dvournem premirju s sporadičnimi streli je okoli 23:10 sledil še četrti napad. Tokrat so mudžahedini napadli iz treh različnih strani, pri čemer so naleteli na eno od minskih polj. Posebej kritično je bilo stanje na zahodnem delu hriba, kjer je sovražnik uspel izkoristiti nepokrite mrtve kote in se padalcem približati na vsega 50 metrov. Takrat so začele množično leteti ročne bombe … Skupno so padalci 9. čete med 20. uro zvečer in 3. uro zjutraj naslednjega dne odbili devet silovitih napadov.
3. ura zjutraj. Sledil je zadnji (12. po vrsti) in obenem najhujši napad od vseh. Mudžahidi so uporabili vse svoje rezerve. Zahvaljujoč veliki številčni premoči so se uspeli Sovjetom ponovno približati na 50 metrov, posamezne skupine pa so se približale celo na pičlih 10-15 metrov. Pripadnikom 9. čete je na tej točki krvavo primanjkovalo streliva, poveljniki so bili že pripravljeni, da artilerijski ogenj usmerijo na svoj lastni položaj. Takrat je poveljnik 345. polka 9. četi odobril okrepitve. Umik s hriba ni prišel v poštev, saj je bila evakuacija ranjenih in padlih neizvedljiva.
V kritičnih trenutkih boja je branilcem 9. čete na pomoč priskočilo 12 vojakov izvidniškega voda, ki so se nekako uspeli prebiti do hriba. Ta majhna skupina specialcev pod poveljstvom poročnika Alekseja Smirnova je uspela s sabo na hrib spraviti tudi nekaj streliva. Do hriba samega so se prebijali 3 kilometre čez neprehoden teren v popolni temi. Ker so tudi mudžahidi ocenili, da so branilci dobili okrepitve, so prekinili ofenzivo in se začeli umikati. Za sabo so pustili mnogo padlih in ranjenih, ki so jih pokopali na obronkih skalovitega hriba.
Pri obrambi hriba je veliko vlogo igrala artilerija. Padalcem je ves čas bitke pomagala skupina treh 122-milimetrskih havbic D-30 in tri 152-milimetrske samohodne havbice Akacija. Na sovražnikove položaje je padlo več kot 600 granat.
Izid bitke
Rezultat 12-urne bitke za hrib 3234 je bil sledeč: mudžahidom ni uspelo uresničiti njihovih namer o zavzetju strateškega položaja. Ker so utrpeli velike izgube, so se iz vseh smeri začeli umikati proti pakistanski meji. Sovjetska 9. četa je izgubila 6 padalcev, 28 pa je bilo ranjenih (od tega 9 težje). Mlajši vodnik V. A. Aleksandro in vojak A. A. Melnikov sta bila posmrtno odlikovana za heroja Sovjetske zveze.
Mudžahidi so imeli lastno artilerijsko podporo iz ozemlja sosednjega Pakistana. Po podatkih poveljnika 3. padalskega bataljona naj bi za prevoz okrepitev in opreme uporabljali celo helikopterje pakistanske vojske, zato je sovjetsko poveljstvo bataljonu priključilo enote protizračne obrambe.
Ocene izgub na sovražnikovi strani
Natančno število mrtvih in ranjenih ni znano. Različni viri navajajo, da je v bitki sodelovalo okoli 400 mudžahidov. Enote, ki so napadale hrib 3234, so po pričevanjih udeležencev bitke nosile črne uniforme s pravokotnimi črno-rumeno-rdečimi emblemi na rokavih, kar pomeni, da je šlo za islamistično skupino Činhatval. Napadalci naj bi po različnih ocenah izgubili najmanj 200 borcev.
Bitko je seveda obeležila ruska kinematografija, ki je posnela film 9. rota (v prevodu: 9. četa), o junaškem odporu sovjetskih padalcev pa je naredil komad tudi švedski heavy metal bend Sabaton v skladbi Hill 3234 (album The Last Stand).
Preberite še:
Napad na Aminov dvorec, ki je začel sovjetsko vojno v Afganistanu