Zakaj je Rusija hotela, a ni mogla rešiti Burov pred Britanci?

Dandanes se z življenjem v Južni Afriki v Rusiji ukvarja le malokdo. A v začetku dvajsetega stoletja je ruska družba dobesedno gorela od sočutja do Burov na eni in sovraštva do Britancev na drugi strani.

»Ti bogaboječi kmetje, ki so se odločili z lastno krvjo braniti svobodo Očetnjave, bodo zmeraj bližje srcu svete Rusije kot naš zapriseženi sovrag – hladna in egoistična Anglija.« Tako je 16. oktobra 1899 pisal priljubljeni ruski časopis Novoe Vremja (Novi časi).

Ta čustven zapis je bil odziv na drugo bursko vojno, ki je malo pred tem izbruhnila v Južni Afriki in v kateri so Buri, potomci nizozemskih, nemških in francoskih kolonistov branili neodvisnost svojih dveh držav (Transvaal in Oranje) pred Britanskim imperijem.

Burski boj je izzval številne odzive po vsem svetu, tudi v Rusiji, kjer je bila poleg naklonjenosti Burom ukoreninjena tudi globoka anglofobija.

Naslovnica francoskega časopisa Le Petit Parisien o burski vojni, 17. novembra 1901

Rusi in Buri – bratska naroda?

»Buri imajo mnogo skupnega z Rusi … Tudi oni so, podobno kot Rusi, večinoma kmečki narod,« je pisal zgoraj omenjeni časopis.

Nekateri so podobnosti iskali celo v zunanjem izgledu – Buri naj bi bili krepki, visokorasli možje s košatimi bradami, prav tako verni in mirne nravi kot Rusi, živeli pa so strog patriarhalni način življenja.
Ko je izbruhnil konflikt, je Rusijo zajela prava burofilija. Po gostilnah in krčmah so prepevali bursko himno in razglabljali o vojni, ki je pravkar potekala v Afriki.

Burom so pošiljali celo prispevke, ki so jih ljudje zbirali v cerkvah. Ko je burski general Pete Arnold Cronier padel v ujetništvo, so mu poslali bratino – velik okrašen srebrni vinski kelih, v katerem je bilo zbranih 70.000 podpisov z dobrimi željami.

Občasni zapisi v časopisih, kot so »Imamo sami dovolj problemov doma« ali »Kakšno vezo sploh imamo z Buri?«, so hitro naleteli na neodobravanje in obsodbo. V Rusiji je zavladalo vsesplošno sovraštvo do »požrešnega Britanca«, ki je skušal malim narodom odvzeti samostojnost.

Kakor pišeta zgodovinarja Apollon Davidson in Irina Filatova, v ruski zgodovini najdemo malo primerov tolikšne enotnosti med ljudmi. Celo v liberalnih krogih so obsojali Britance zaradi njihove izdaje liberalnih vrednot.

Pete Arnold Cronier, burski poveljnik, se preda lordu Robertsu, Paardeberg, Južna Afrika, 1900.

Vojna z Britanijo?

Nekateri vročeglavci v Rusiji, ki jih je popolnoma prevzela anglofobija, so kričali celo po vojni z Veliko Britanijo in situacija se za Britance resnično ni najbolje razvijala. Njihova dejanja so obsodile mnoge države, vključno s Francijo, Nemčijo in Nizozemsko. Močno protibritansko propagando je spodbujal tudi Vatikan. Poleg tega so nepričakovane zmage Burov v začetku vojne začele resno spodbijati vojaško avtoriteto »vladarice morij«.

A rusko politično vodstvo se ni želelo zaplesti v odprto vojno z Britanijo zaradi napol mitoloških oddaljenih južnoafriških kmetov. 22. marca 1900 je car Nikolaj II. pisal svoji materi, vladarici Mariji Fjodorovni: »Neverjetno, kakšne neumnosti se govorijo naokoli … češ da smo na poti v Moskvo, kjer bomo razglasili vojno napoved Angliji.«

Kljub temu je Rusija uradno ostala na strani Burov in se v svetu uveljavila kot sila, ki bi lahko ustavila Britance bodisi na vojaški bodisi na diplomatski način. A vsi ruski poskusi so na koncu propadli.

Mirovna konferenca v Haagu, ki se je zgodila na rusko pobudo pol leta pred vojno, ni obrodila sadov. Podpisanih je bilo le nekaj nepomembnih dokumentov, ki na noben način niso mogli preprečiti vojne, Britanci pa v Haag niso spustili niti predstavnikov burskih držav.

Med vojno je Rusija poskušala vzpostaviti protibritansko zavezništvo z Nemčijo in Francijo. A tudi ta ideja se je izjalovila, saj Nemci in Francozi niso mogli razrešiti niti lastnih medsebojnih sporov okoli Alzacije in Lotaringije.

Nikolaj II. z vojaki Izmajlovskega polka

Nikolaj II. je bil vseeno prepričan, da lahko kadarkoli ustavi vojno. Kmalu po njenem začetku je pisal svoji sestri, veliki kneginji Kseniji: »Ti, draga moja, veš, da nisem ponosen, mi je pa prijetno ob misli, da imam v svojih rokah sredstva za spremembo poteka vojne v Afriki. Ta so zelo preprosta: dovolj je en ukaz po telegrafu vojskam v Turkestanu (Srednji Aziji) za mobilizacijo in premik na meje. To je vse! Nobena mornarica na svetu nam ne more preprečiti, da opravimo z Anglijo tam, kjer je najbolj ranljiva.«

A carjevo hvalisanje se nikoli ni izvedlo v praksi. Delno mobilizacijo ruske vojske na Kavkazu so Britanci preprosto ignorirali, saj so vedeli, da Rusija blefira in se ne bo nikoli spustila v konflikt.

Dejanska pomoč

Ruska pomoč Burom ni bila omejena na diplomatske intervencije in prostovoljne prispevke. V Afriko se je odpravilo 225 prostovoljcev. Tistih, ki so želeli oditi, je bilo še več, a dolge in drage poti na drugi konec sveta si mnogi niso mogli privoščiti.

Jevgenij Maksimov

Uradna ruska statistika tudi ni upoštevala ruskih izseljencev, še posebej Judov, ki so se ustalili v Transvaalu in republiki Oranje še pred izbruhom vojne ter prijeli za orožje, ko jih je k obrambi poklicala nova domovina.

Najuspešnejši med ruskimi prostovoljci je postal podpolkovnik Jevgenij Maksimov, ki je med bursko vojno pridobil čin generala.

Zahvaljujoč Maksimovu so Buri dobili organizirano in sistematizirano izvidnico. Prav tako je uvedel disciplino, kohezijo in brezpogojno podrejanje poveljniški strukturi, s čimer se je povečala bojna učinkovitost burske vojske.

Dva ruska odreda Rdečega križa, ki sta prispela v Transvaal, sta tvorila največji kontingent evropskih zdravnikov. Prvi je v Južno Afriko prispel t. i. »vladni odred«, ki si je pred tem nabral neprecenljive izkušnje v Abesiniji (Etiopiji).

Drugi odred je bil sestavljen iz prostovoljcev, financiranih iz javnih prostovoljnih prispevkov. Polovica članov je bila Rusov, druga polovica pa Nizozemcev zaradi »vzpostavitve dobrih odnosov z vlado in prebivalstvom Transvaala«.

Pripadniki rusko-nizozemskega odreda Rdečega križa

Oba odreda sta delovala vse do padca burskih republik in si s tem prislužila veliko spoštovanje in naklonjenosti pri Burih, ki so bili do Evropejcev sicer precej nezaupljivi.

Rusi pa so nehote pomagali tudi svojim nasprotnikom Britancem. Septembra 1901 je na dan prišel podatek, da je Rusija glavni dobavitelj vlečnih konj britanski vojski v Transvaalu. Nek generalmajor Thomson jih je množično odkupoval in izvažal preko pristanišča v Odesi. 

Prodanih je bilo že 40.000 konj in nabav še ni bilo konec. Ker rusko vojno ministrstvo ni imelo zakonodajnih vzvodov, da bi ustavilo prodajo konj Britancem, so jo poskusili vsaj otežiti in sabotirati.
Ne glede na vso pomoč Rusije in drugih držav pa je Velika Britanija na koncu porazila Bure in njihova ozemlja leta 1902 priključila svojemu velikemu imperiju. Rusija tega nikakor ni mogla preprečiti.

Druga burska vojna. Britanski prostovoljci se vračajo domov.

Anglofobija v Rusiji se je po vojni še nekaj časa držala, nato pa se je leta 1907 situacija popolnoma spremenila. Državi sta zaradi skupnega strahu pred Nemčijo pometli stare zamere pod preprogo in podpisali dogovor o vojaškem in političnem sodelovanju – antanto.

Preberite še:

Čudne navade, muhe in pregrehe ruskih carjev

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke