Čudne navade, muhe in pregrehe ruskih carjev

Javna domena/Getty Images
Neki car se je neprestano igral z lutkami, neka carica je bila obsedena z masažo stopal, neki drugi car pa nikakor ni mogel spati v sobi z visokim stropom ...

Vsi ruski vladarji so, tako kot navadni ljudje, imeli svoje muhe in navade, katerih se niso mogli ali želeli odvaditi. Teh navad pa ne gre mešati s hobiji. Na primer lov je bil pogost hobi mnogih carjev, medtem ko je vodno pipo strastno kadil samo eden.

Katarina Velika in strast do močne kave

Original: Portret Katarine Velike v sedemdesetih letih 18. stoletja, avtor Ivan Sablukov

Carica Katarina II. (1729-1796) je bila strastna ljubiteljica kave. Vsako jutro je začela z dvema skodelicama, v vsaki pa je bilo po šest žličk mlete kave! Usedlino, ki je ostala na dnu po pitju, so dobili služabniki, da so si iz nje tudi sami pripravili aromatičen napitek.

V 18. stoletju je veljalo, da je kava izključno moška pijača in dejstvo, da jo je redno uživala tudi Katarina, je pomenilo, da ne zaostaja za nobenim moškim. Obstajaj anekdota, da je nekoč po caričinem dovoljenju malo njene kave srknil tudi državni sekretar Sergej Kozmin. Pulz se mu je tako povečal, da so morali poklicati zdravnika.

Nikolaj II. in obsesija z nakitom

Strani v Nikolajevem albumu nakita

Ko pišejo o tem, v čem vse je užival poslednji ruski car Nikolaj II. (1868-1918), zgodovinarji navadno omenijo kolesarjenje, tetoviranje, lov in tenis. A vse to so bili samo njegovi hobiji. Ko gre za navade, je treba omeniti kajenje. Nikolaj je mnogo pokadil (preko 25 cigaret na dan) in na cigarete skrivoma navajal tudi svoje hčerke.

Kar je še posebej zanimivo, pa je bila Nikolajeva obsesija z nakitom, ki ga je dobival v dar. Album nakita Nikolaja II. ima 136 strani, od katerih je 41 strani risb nakita, narisanih s črnilom, kredo in bronastim barvilom. Album je začel sestavljati leta 1889, ko mu je bilo 18 let. Večino risb je narisala baronica Tiesenhauen, starejša dvorna dama. Car je skrbel, da je bil vsak dragoceni okrasek, ki ga je dobil v dar, vnesen v album in vsakega je tudi popisal. Te navade ni opustil niti med prvo svetovno vojno.

Nikolaj I. in nepojasnjena odvisnost od kislih kumaric

Portret carja Nikolaja I. (1796-1855) v avstrijski uniformi, štirideseta leta 19. stoletja

Nikolaj Pavlovič (1796-1855) je bil edini ruski car, ki nikoli ni kadil, do alkohola je bil ravnodušen, prehranjeval se je zmerno in nikoli ni jedel nič sladkega.

Edina »carska slabost«, ki jo omenjajo mnogi sodobniki, je bila Nikolajeva »odvisnost« od kislih kumaric. Car je vsak dan začel takole: za zajtrk so mu prinesli čaj, sladek in kisel kruh ter pet kislih kumaric. Car nikoli ni večerjal, je pa vsak večer spil nekaj žličk vode od vloženih kumaric.

Peter III. in obsedenost z lutkami

Peter III., slika Alekseja Antropova

Bodoči car in soprog Katarine II. Pjotr Fjodorovič (1728-1762) je bil kot otrok deležen tradicionalne pruske vzgoje, polne surovosti in omejevanja. Veliki knez v bistvu nikoli ni imel nečesa, kar bi lahko označili za normalno otroštvo. Morda se je prav zaradi tega kot mladenič navdušil za otroške igre. Karl-Wilhelm Finck von Finckenstein, pruski diplomat v Rusiji, je leta 1748, ko je Pjotr štel 20 let, zapisal: »Po več ur na dan se igra z lutkami in igračkami, tisti, ki so zadolženi, da se brigajo zanj, pa upajo, da bo z leti pridobil globlje razumevanje. Jaz mislim, da si že predolgo mečejo pesek v oči.«

Pred carjem so začeli skrivati lutke, vendar to ni pomagalo. Ko je opisovala obdobje, preden je njen mož postal car, je Katarina II. pisala o »igračkah, lutkah in drugih otroških stvareh, na katere je bil nor: čez dan jih je skrival v moji postelji ali pod njo. Veliki knez je bil prvi, ki je po večerji odšel v posteljo, in čim sva legla in je madame Kruse (dvorna dama) zaklenila vrata, se je veliki knez igral do enih ali dveh ponoči. Hočeš nočeš, morala sem sodelovati v teh prostočasnih aktivnostih kot tudi madame Kruse.«
Aleksander II. in odvisnost od nikotina

Aleksander Nikolajevič (1818-1881), t. i. car osvoboditelj, je od prednikov nasledil zdravstvene težave s prebavo. Leta 1850, ko je bil na Kavkazu, je veliki knez poskusil vodno pipo in ugotovil, da mu pomaga proti zaprtju. Po tej izkušnji so pipe postale nepogrešljiv del življenja kasnejšega carja. Knez Pjotr Dolgorukov se je takole spominjal: »Njegovo veličanstvo začne, potem ko se namesti po svoji volji, kaditi pipo, in to počne, dokler ta aktivnost ne doseže svojega učinka. Pred carja postavijo ogromna platna, izza katerih se nato postavijo tisti, ki imajo po carski milosti najvišjo čast, da zabavajo carja med njegovim kajenjem in drugimi aktivnostmi.« Med vladavino Aleksandra II. so na dvoru živeli tudi arabski mojstri za pipe.

Car je uporabljal perzijski tobak in je užival v močnem in aromatičnem okusu. Vsakih šest mesecev je naročil tri pude (48 kilogramov) tobaka, kar je pomenilo, da je pokadil preko 250 gramov dnevno (za eno polnjenje pipe je bilo potrebnih 20-25 gramov!) Poleg tega je Aleksander II. kadil še cigare.

Jelizaveta Petrovna in masaža stopal

Portret carice Jelizavete Petrovne (1709-1762), avtor Ivan Argunov

Danes je masaža stopal rutinski lepotni postopek za sproščanje in teniranje telesa. V Rusiji je postopek že od starih časov znan kot »praskanje pet« in je bil zelo priljubljen pri ruskem podeželskem plemstvu vse do konca 19. stoletja. Anton Čehov se v svoji zgodbi Potnik iz prvega razreda ironično spomni očeta, ki je imel rad, da mu ženske služkinje »praskajo pete« po kosilu. Tudi v Gogoljevih Mrtvih dušah Korobočka ponudi Čičikovu, potem ko ga sprejme v goste, da ga neke vaščanke »praskajo po petah«. V obeh primerih avtorja z omenjanjem praskanja namigujeta na to, da imata njuna junaka zaostalo vaško mentaliteto.

A carica Jelizaveta Petrovna (1709-1762), hči Petra Velikega, je to navado pridobila, ko je živela na dvornem posestvu moskovskih knezov Aleksandrovskaja Sloboda. Jelizaveta je bila prisiljena preživeti tam nekaj časa po nastopu vladavine njene sestrične Anne Ivanovne (1693-1740). V tem času je kneginja opravljala tudi najbolj navadna fizična opravila, preživela je mnogo časa z vaščani, prepevala pesmi in z njimi plesala kolo. Te navade je prenesla s sabo v Sankt Peterburg, ko je postala carica. Masažo nog – to popolnoma neplemiško opravilo, je zaupala svojim najbližjim dvornim damam, ženam prvih uradnikov, admiralov in najvišjih dvornih svetovalcev. Vsem damam je bila velika čast, ko so lahko carici nudile »lepotni poseg«.

Peter Veliki in strah pred visokim stropom

Peter Veliki (L) in predalnik, v katerem je spal, razstavljen v muzeju v Zaandamu na Nizozemskem (D)

Peter I. (1672-1725), car reformator, ki je preobrazil življenje ruskega plemstva, tako da je tradicionalne navade zamenjal z evropskimi normami, je otroštvo preživel v staroruskem okolju v tradicionalni ruski leseni hiši v vasi Preobraženskoe, kjer je živel z mamo Natalijo Nariškino. Tradicionalna ruska hiša je imela veliko sob, a te so bile majhne in imele nizek strop, da so se hitreje zagrele. Ko je Peter malo zrasel, je njegova zasebna rezidenca postala Potešna palača, ki je prav tako imela majhne sobe, nizek strop in vrata.

Kasneje, kjerkoli se je ustalil, če se mu je zdelo, da je strop previsok, so njegovi služabniki razvlekli platno in napravili improvizirani spuščeni strop. Peter se je tako počutil bolje. Čeprav je bil zelo visok, je imel rad majhne prostore. Ko je živel in študiral ladjedelništvo v Zaandamu na Nizozemskem, je po tamkajšnjem običaju spal v predalni postelji, ki je danes priljubljen muzejski eksponat.

Preberite še:

»Nori« carji: So imeli nekateri ruski vladarji res psihične motnje?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke