»Sprehajanje medvedov« (potovanje z dresiranimi medvedi, ki so izvajali cirkuške trike) je bilo zelo priljubljeno v carski Rusiji. A leta 1867 je Ministrski komite Ruskega imperija izdal zakon, s katerim so to prakso prepovedali. Uradna razloga za prepoved sta bila »krutost do živali« in »spodbujanje klateštva in nespodobnega vedenja dreserjev«. Ko je sprehajanje medvedov postalo kaznivo, je počasi začelo tudi zamirati.
V 17. stoletju so bili ruski carji precej pobožni – vsaj javno. Car Aleksej (1629-1676) je sicer užival v tujih namiznih igrah, kot sta bila šah ali dama ter v igrah s kocko, a jih je hkrati prepovedal za ljudi. Po zakonu iz leta 1649 je postalo »kartanje in kockanje« kaznivo dejanje, primerljivo s krajo. Zanj je bilo zagroženo telesno kaznovanje, pohabljanje ali žigosanje.
Klanje krav in uživanje govejega mesa je bilo v Rusiji prepovedano, saj je primanjkovalo hrane in je zakol krav, ki dajejo mleko (in nenazadnje proizvajajo novo govedo), veljal za norost. Vse do 19. stoletja se je meso na mizah kmetov znašlo le ob velikih praznikih in je navadno izviralo od starejših krav.
Zakol teleta pa je sploh veljal za hudičevodelo: Jacques Margaret, francoski plačanec v Rusiji, je leta 1606 zapisal: »Biki in krave se na veliko razmnožujejo, saj Rusi ne jedo govedine, ker je to v nasprotju z njihovo vero.« Švedski popotnik Peter Petreius je v približno istem času pisal, da je »uživanje govedine za Moskovčane huje od uživanja človeškega mesa«. Nemški popotnik Jacob Reutenfels pa je nekje omenil, da je Ivan Grozni nekoč dal na grmadi zažgati tri tuje delavce, ki so zaklali in pojedli telička.
Peter Veliki je menil, da bodo tujci lažje sklepali posle z Rusi, če bodo le-ti ne bodo izgledali tako odbijajoče s svojimi gostimi bradami in čudnimi oblačili.
Car je zato izdal zakon, ki je vsem moškim (razen tlačanom) zapovedoval britje brade. Tisti posamezniki, ki so po letu 1715 želeli obdržati svojo brado, so morali plačati visoko dajatev 50 rubljev letno (v tistih časih ste za 5 rubljev dobili 100 kg soli, 120 rubljev pa je bila letna plača nižjega mornariškega častnika). Prestopnikom je grozilo prisilno delo, davek na brado pa je bil umaknjen šele leta 1772, ko so se spremenili modni trendi.
Pavla I., ki je stopil na prestol po njegovi materi Katarini II., je skrbelo, da bi se po revoluciji v Franciji tudi v Rusiji začeli izgredi. Pavel je bil prijatelj Ludvika XVI. in njegove žene Marije Antoniete, zato ga je postalo na smrt strah, ko je izvedel za njuno usmrtitev.
Car je prepovedal naslednje: francoske okrogle klobuke, lasulje, dolge brke, telovnike, metuljčke in celo nekatere besede.
Namesto besede »гражданин« (graždanin – državljan), ki je imela revolucionarni pridih, se je moralo uporabljati besedo »обыватель« (obivatelj – prebivalec). Namesto »отечество« (atječestvo – očetnjava), se je moralo po novem uporabljati »государство« (gosudarstvo – država). To je veljalo tako za pisane tekste kot javni govor.
Po atentatu in smrti Pavla so bile te prepovedi umaknjene.
Ruski pravoslavci so 11. septembra obeleževali usmrtitev (obglavljenje) sv. Janeza Krstnika. Podobno kot na šabat pri judih, je ta dan veljal za svetega, kar pomeni, da je bilo delo prepovedano. A bizarnost tega praznika je bila v tem, da takrat nihče ni jedel okrogle zelenjave in sadežev (npr. jabolk in lubenic), ker naj bi na nek način spominjali na glavo usmrčenega svetnika.
Poleg tega je bila na ta dan prepovedana uporaba rezalnega orodja (nožev, srpov, mečev ipd.). Tudi kruha niso rezali, ampak so ga preprosto lomili z rokami.
Tobak so v Moskvo prvič prinesli angleški trgovci v 16. stoletju in Rusi so ga hitro vzljubili. Vsi so začeli žvečiti in kaditi tobačne liste. A leta 1634 je Moskvo zajel uničujoč požar. Uradna preiskava je zaključila, da je bil vzrok žareč ogorek, ki je padel nekomu iz pipe. Nato so oblasti uživanje tobaka prepovedale.
Pravoslavni duhovniki so poleg tega menili, da je kajenje v nasprotju z vero, saj so dim povezovali z zlimi duhovi. Kajenje je postalo kaznivo in sankcionirano s trganjem nosnic, rezanjem ustnic ali celo s pregonom v Sibirijo. Šele za časa vladanja Petra Velikega, ki je bil tudi sam strasten kadilec, so Rusi smeli ponovno prižgati svoje pipe.
Preberite še:
»Nori« carji: So imeli nekateri ruski vladarji res psihične motnje?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
