Kako je ukinitev tlačanstva pripeljala do ruske revolucije?

Sergej Vinogradov. Berači pri cerkvi, 1899

Državni muzejski kompleks v Smolensku
Osvoboditev kmetov leta 1861 je Rusiji pravzaprav prinesla kaos. Za idealno predstavo o svobodnih kmetih in napredku je bila kompleksnejša zgodba s temnimi platmi, ki jo boste spoznali v tem prispevku.

V Rusiji je bila ukinitev tlačanstva zapleten in večplasten proces, ki se je vlekel več desetletij in se ni niti dobro zaključil, ko je leta 1917 že izbruhnila revolucija. Še danes večina Rusov ne povsem razume tlačanstva in posledice njegove ukinitve. Poskusili bomo predstaviti temne plati, ki so stale za sijočo fasado predstave o svobodi ruskih kmetov.

Tlačanstvo kot »magazin smodnika pod državo«

Portret ruskega carja Nikolaja I.

Zajeten del ruske zgodovine, od sredine 17. stoletja do ukinitve tlačanstva leta 1861, so bili kmetje vezani na zemljo. Kmete se je lahko kupovalo in prodajalo, njihove osnovne človekove pravice niso bile spoštovane. Duh francoske revolucije, ki je razglašala osebno svobodo kot temeljno človekovo pravico, je velevala ukinitev tlačanstva.

Car Nikolaj I. je za časa svoje vladavine (1826-1855) organiziral vsaj deset tajnih odborov, ki so razpravljali o ukinitvi tlačanstva. Razumel je, da bi si morali kmetje lastiti svojo zemljo, in s sinom Aleksandrom II. pozival, naj se jim zemljo ne jemlje, ker to vodi v nacionalno katastrofo. Nikolaj I. je rekel, da je bilo tlačanstvo »magazin smodnika pod državo«. Ukinitev tlačanstva je označil za najnujnejšo nalogo, ki jo je predajal svojemu sinu.

Ukinitev tlačanstva se je zdela potrebna tudi zaradi vse številčnejših kmečkih vstaj in uporov v 40. in 50. letih 19. stoletja, ki jih je še posebej podžgala uničujoča krimska vojna. Vžigalna vrvica je že bila prižgana.

Reforma po zamislih zemljiških gospodov

Car Aleksander II., vladar Rusije v letih 1870-1886

Po času Nikolaja II. je bilo med ruskimi kmeti le 37% tlačanov (okoli devet milijonov ljudi). Medtem so bili zemljiški posestniki nenehno v finančni krizi. Dve tretjini njihovih posesti sta bili založeni pri državi, plemiči pa niso izvajali nikakršnih gospodarskih poslov, zato so bili zemljiški gospodje ostro proti reformi.

Leta 1857 je bil pripravljen osnutek reforme, a so bili zemljiški gospodje v reformnem odboru močno proti, zato je bil načrt leta 1859 prilagojen v prid zemljiškim gospodom. Kmetje so dobili svobodo, zemlje pa ne – to je bil prav ta scenarij, pred katerim je opozarjal Nikolaj I. Manifest o osvoboditvi tlačanov je bil podpisan 19. februarja 1861.

Reforma enako slaba za gospode in kmete

Prva stran manifesta z 19. februarja 1861

Kmetje so dobili osebno svobodo. Za samooskrbo jim je država namenila majhna zemljišča (cca. 3,5 hektarja), ki jih je kupila od zemljiških posestnikov. Ampak pozor: ta majhna zemljišča je država dala kmetom s posojilom s 5,6-odstotno letno obrestno mero. Teh zemljišč niso smeli zapustiti ali prodati še nadaljnjih 49 let!

Najboljša zemljišča so pripadla posestnikom, kmetje pa so v glavnem dobili bolj neplodne in močvirnate površine. Kmetje so dobili svobodo samo v novi obliki lokalne samouprave. V drugih vidikih se njihova življenja niso spremenila.

Minusi so bili tudi za zemljiške gospode. Za bivše tlačane jim je država plačala v obveznicah (vrednostnih papirjih), ki so jih posestniki lahko vnovčili za denar, a za precej nižjo vrednost od nominalne. Država bi jim morala plačati 902 milijona rubljev za okoli devet milijonov tlačanov, a jih je 316 milijonov obdržala zaradi dolgov zemljiških gospodov. Za boljšo predstavo: letni proračun Rusije je takrat znašal 311 milijonov rubljev.

Ruski pisatelj Ivan Turgenjev v Badnu-Badnu

Je bil znesek ustrezen? No, zemljiški gospod, ki je imel na svojem gospostvu 300 tlačanov, je prej veljal za bogatega, po reformi pa je za 300 tlačanov dobil zgolj okoli 30.000 rubljev, s čimer je lahko plemiška družina živela na veliki nogi kakšnih pet ali šest let. Denar bi morali kam investirati ali ga položiti na bančni račun, vendar plemiči niso znali pametno uporabiti svojega denarja. Zgodovinar Semjon Ekštut piše takole: »Plemstvo je dojemalo ta znesek kot nadomestilo za svojo izgubo, ne pa kot začetni kapital. Denarja ni investiralo v razvoj države, ampak je raje razmetavala z njim v tujini.«

Gospodarsko neučinkovita reforma

Vasilij Maksimov, Dražba predmetov dolžnikov, 1880-1881

Sovjetske zgodovinske knjige pravijo, da je bilo tlačanstvo treba ukiniti, ker je zaviralo gospodarsko rast, češ da svobodni kmetje delajo bolje, a mnenja o tem niso enotna. Aleksander Malahov zatrjuje, da je povprečen ameriški suženj delal 2,6-krat toliko kot ruski tlačan.

Zemljiški gospodje so tlačane za delo »motivirali« s telesnimi dajatvami in dajatvami. Državni tlačani, ki so imeli osebno svobodo in so državi plačevali davke, so delali manj in slabše od zasebnih tlačanov, saj so državni tlačani posejali za 42% manj semen in izkazali za 16% nižjo produktivnost.

Ko so se z reformo znižali davki in število delovnih dni, kmetje večinoma niso začeli delati več, ampak manj. Bilo je sicer nekaj uspešnih ljudi, ki so uspeli odpreti svoj posel in dobro služiti, a so bili ti v manjšini.

Reforme je privedla v več kmečkih uporov

Grigorij Mjasojedov, Branje manifesta leta 1861, 1873

Takoj po sprejemu manifesta je izbruhnilo kar nekaj kmečkih uporov. Kmetje so bili mnenja, da gre pri tej reformi za prevaro, ker so bili dejansko v enakem položaju kot prej – delali so za gospodarja. Mnogi so se uprli tako, da so nehali delti.

Marca 1861 so oblasti poslale vojaške polke v 9 od 65 ruskih gubernij, da bi zadušili upore. Aprila se je upiralo 29 gubernij, maja 38. Skupno se je leta 1861 zgodilo 1176 uporov. Leta 1863 jih je bilo več kot 2000, od tega jih je vojska zatrla več kot 700. To ni bila kmečka vojna. Nenavadno pa je bilo to, da so kmetje dejansko plačali več, kot je bila vredna zemlja.

Leta 1855 je skupna vrednost zemljišč kmetov znašala 544 milijonov, a so morali kmetje zanje plačati 844 milijonov (če upoštevamo 5,6-odstotno letno obrestno mero), skozi čas pa je cena samo še naraščala. Leta 1906 so kmetje za ta zemljišča plačali 1,57 milijarde rubljev (trojna vrednost!).

Kmetje so bili obubožani in so začeli iskati vire zaslužka v mestih, kjer so ostali brez družin, rodne zemlje, bili so jezni in pripravljeni na upor proti skorumpirani državi, ki jih je oropala.

Obubožali tako plemiči kot kmetje

Sergej Vinogradov. Berači pri cerkvi, 1899

Do začetka 20. stoletja so bile v Rusiji skoraj vse plemiške družine brez prebite pare. Spomnimo se na slavni Češnjev vrt Antona Čehova, v katerem hlapec Firs opisuje osvoboditev ruskih tlačanov za »katastrofo« za oboje, za kmete in zemljiške gospode.

Plemiči so izgubili ves denar in niso znali voditi poslov, zato so bili nekoristni za državo. Med bivšimi kmeti, ki so se medtem spreminjali v delovni razred in so bili revni, jezni, živeči daleč proč od svojih rodnih krajev in družin (če so jih sploh imeli), so nastala plodna tla za širitev komunističnih idej in propagande.

Nič čudnega, da se je prva zahteva sovjetov nanašala prav na zemljo. Lenin je kmetom obljubljal vrnitev zemlje v njihovo last. Čeprav se to na koncu v Sovjetski zvezi ni zgodilo, so komunisti s tem podžgali revolucijo in zmagali. Sebično prizadevanje, da bi bili ločeni od širokih ljudskih množic in se ne bi spremenilo nič, carju in plemstvu ni bilo v prid.

Preberite še:

Dolga pot do svobode: Osvoboditev tlačanov v carski Rusiji

Koliko je bilo vredno človeško življenje v Rusiji pred revolucijo?

Zakaj so Rusi postali komunisti?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke