Ruski carji so bili predani pravoslavni kristjani, zato so na vsako zdravilo, priporočeno s strani protestanta ali katolika, gledali z nezaupanjem. Celo v primeru življenjske nevarnosti so carji najprej iskali pomoč pri domačinih. Tokrat smo pogledali v lekarno najbolj nenavadnih zdravil, ki so jih uporabljali ruski vladarji.
Venesekcija ali flebotomija je bil eden od najpogostejših zdravniških posegov, ki so jih opravljali kirurgi od antike pa vse do poznega 19. stoletja, torej preko 2.000 let. Zaradi pomanjkanja drugih metod zdravljenja hipertenzije je bilo puščanje krvi zelo priljubljena metoda, ki je za nekaj časa pomirila pacienta in mu izboljšala počutje.
Prvi opis puščanja krvi pri ruskih carjih sega v 16. stoletje do prvega v dinastiji Romanovih Mihaila Fjodoroviča (1596-1645). Njegov sin Aleksej Ruski (1629-1676) je bil strasten lovec sokolov, zato se je puščanje krvi na njem izvajalo na prav poseben način, in sicer tako, da mu je sokol sedel na roko in z udarcem kljuna »spustil kri«.
Aleksej je tudi od bojarjev zahteval, da si z njim puščajo kri. Nemški popotnik Augustin Mayerberg je opisal, kako je car ob neki priložnosti, ko je plemič Rodion Srešnjev poskušal zavrniti ta podvig (izgovarjal se je, da je star in slaboten) tega klofnil in brcnil, ter zakričal: »Ničvredni suženj, ali niti malo ne spoštuješ svojega vladarja? Je morda tvoja kri več vredna od moje? Strešnjev je nato moral pristati.
Ivan Grozni kaže blago angleškemu veleposlaniku Jeromeu Horseyju, 1875, Aleksander Litovčenko
Aleksander Litovčenko/Mihajlovski dvorecMoskovski car Ivan Grozni (1530-1584) je verjel v zdravilno moč dragih kamnov. Njegova panagija (medaljon z ikono, ki ga je nosil okoli vratu) je vsebovala »zdravilni« biser in safir. Angleški diplomat Jerome Horsey, ki je bil na misiji v Moskvi, je pisal o tem, kako mu je Ivan pokazal drage kamne in mu razlagal o njihovi moči.
»Na roko si je položil rdeč koral in turkizni kamen in nesrečnik je nato pokazal na spremembo v njuni barvi kot na učinek bolezni, ki naj bi zastrupljala njegovo kri in ki se bo izkazala za usodno.« ’’Diamant brzda bes in razsipnost’’ naj bi rekel Ivan. ’’Rubin je najboljši za srce, možgane, energičnost in spomin. Smaragd ima naravo mavrice. Ta dragoceni kamen je sovražnik nečistoče. Safir mi je v veliko zadovoljstvo, saj ohranja in krepi pogum ter veseli srce. Vse to so čudovita darila Boga, skrivnosti narave, a [Bog] jih kljub temu odkriva ljudem za uporabo in kontemplacijo kot zaveznike milosti in vrlin ter sovražnike pregreh.’’
Močni alkoholni napitki so se v Rusiji najprej pojavili kot svojevrstna zdravila. V 14. in 15. stoletju so ruskim knezom neke vrste »vodko« predstavili evropski trgovci. Sama beseda vodka se je v Rusiji pojavila na začetku 16. stoletja in je pomenila močno zeliščno alkoholno tinkturo. Verjetno so v tem istem obdobju carski služabniki začeli proizvajati majhne količine alkoholnih pijač, destiliranih iz evropskih vin. Te »vodke« so se prodajale v lekarni na moskovskem Rdečem trgu, privoščili pa so si jih lahko samo najbogatejši Moskovčani, saj so stale celo bogastvo.
Tudi vino se je uporabljalo za zdravilo – za gretje telesa in povzročanje potenja. Ko je Mihail Fjodorovič ležal na smrtni postelji, mu je njegov zdravnik poskušal »očistiti jetra« s pogretim belim vinom. A car je kljub temu umrl.
V srednjem veku so verjeli, da se samorogi pasejo na območjih, ki jih človek nikoli ni obiskal. Za ruske carje je samorog predstavljal simbol sakralne, duhovne moči. Upodobljen je tudi na carskem pečatu Ivana Groznega. Teksti o čudodelni moči samoroga in njegovih rogov so krožili po Rusiji že pred 16. stoletjem, Ivan Grozni pa je imel celo palico, narejeno iz »samorogovega roga«, ki je v resnici najverjetneje bil okel kita enoroga.
Takrat je obstajalo prepričanje, da je »rog samoroga« (in prah, ki se ga dobi z mletjem le-tega) univerzalni protistrup. Aleksej I. je leta 1654 naročil rog iz Lübecka v današnji Nemčiji. Naslednje leto so carju ponudili tri rogove za tri tisoč rubljev. Rog je takrat bil skoraj 50-krat dražji od zlata!
In kako se je izvajala ta medicinska praksa? Dr. Clare Griffin, raziskovalka z Univerze v Cambridgeu piše, da so za preizkušanje strupov v carjevih sobanah uporabljali golobe. Enemu golobu so dali arzenik, drugemu arzenik in prah roga, tretjemu pa najprej prah in nato arzenik. Prvič so preživeli vsi trije golobi, po ponavljanju eksperimenta pa je na koncu preživel samo tretji, kar je služilo kot »dokaz« za moč roga. A dvorni zdravniki so leta 1669 prenehali uporabljati rogove, potem ko so opravili lastne raziskave, v katerih so ugotovili, da dejansko gre za rog »morskega samoroga« torej kita. Zastarela medicinska prepričanja so v 18. stoletju počasi začela zamirati.
Ivan Grozni je bil bitko s starodavno rusko aristokracijo Rjurikovičev in bojarjev, ki so kovali zaroto, da bi ga vrgli s prestola. Ivan je zato aktivno uporabljal strupe. Leta 1570 je na dvor povabil nemškega zdravnika Eliseusa Bomeliusa, da bi pripravil strup za njegove sovražnike. A ker se je bal, da bi bil tudi sam zastrupljen, je Ivan vsak dan jemal majhne količine arzenika, najpogostejšega in najlažje dostopnega strupa takrat, da bi razvil odpornost in preživel morebitno zastrupitev.
Moskovski carji so v 16. in 17. stoletju imeli pravilo, da morajo vsako jed, ki jim je servirana, najprej poskusiti služabniki, če pa je zdravnik pripravil zdravilo za carja, ga je moral najprej sam spiti nekajkrat večjo količino, zato da bi bilo carja težje zastrupiti. Mimogrede, kemijska analiza Ivanovih posmrtnih ostankov leta 1965 je pokazala, da je car umrl zaradi zastrupitve z živim srebrom.
Preberite še:
»Nori« carji: So imeli nekateri ruski vladarji res psihične motnje?
Saj ni res, pa je: sedem absurdnih prepovedi v carski Rusiji
Kako se je na ruski prestol v času Ivana Groznega zavihtel tatarski kan?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
