Ko človek pomisli na rusko vodko, je Stoličnaja (ali Stoli) ena od prvih blagovnih znamk, ki pridejo na misel. Že več desetletij uživa priljubljenost v Rusiji in drugje po svetu. A kaj konkretno vemo o njeni dolgi zgodovini?
Iz ZSSR v ZDA
Stoličnaja ni samo ena najbolj znanih ampak tudi ena najstarejših blagovnih znamk vodke v Rusiji. O letnici njenega nastanka kroži več trditev, ki segajo v obdobje med 1938 in 1953. Rusko državno podjetje Sojuzplodoimport trdi, da se je vse začelo leta 1938, ko so sovjetski strokovnjaki razvili originalni recept te premium vodke iz pšenice in rži. Sojuzplodimport, ki je bil vseskozi večinski lastnik blagovne znamke, trdi, da so bile prve steklenice polnjene leta 1941, redna proizvodnja pa se je začela leta 1943.
A Moskovska državna vinoteka nasprotuje tej razlagi in trdi, da je bil recept za slavno vodko razvit prav pod njihovim okriljem in sicer leta 1940 po zaslugi vrhunskega žganjarja in tehnologa Viktorja Sviride, ki ga kot glavnega izumitelja vodke Stoličnaja omenja mnogo virov.
Cene te vodke so bile dokaj visoke v primerjavi z drugimi. Po finančni reformi leta 1961 je cena ene steklenice znašala 3 rublje in 12 kopejk ali okoli 2,13 dolarja. Stoličnaja je veljala za premium vodko, namenjeno samo tistim, ki si jo lahko privoščijo. Z leti je prehitela Smirnoff in prejela številne mednarodne nagrade, vključno z zlato medaljo leta 1958 na svetovnem sejmu in mednarodni razstavi v Bruslju ter še eno na Leipziškem sejmu (Leipziger Messe) leta 1963.
Leta 1972 je Stoličnaja postala prva premium vodka, ki so jo izvažali na ameriški trg. Monopol nad distribucijo onkraj Atlantika je dobilo podjetje PepsiCo po dogovoru s Sovjeti v zameno za Pepsijev koncentrat in produkcijske kapacitete.
Stoličnaja se je v ZDA oglaševala pod sloganom »Samo vodka iz Rusije je prava ruska vodka!« Stoli, kot so jo imenovali, je tako postala eden glavnih simbolov Rusije in v sovjetsko državno blagajno prinesla na milijone dolarjev. Leta 1990 so Stolično izvažali že v 90 držav.
Bitka za lastniške pravice
Z razpadom Sovjetske zveze in kaosu, ki je sledil, je blagovna znamka Stoličnaja prenehala obstajati. Leta 1991 jo je sovjetski Gospatent, državna služba, zadolžena za intelektualno lastnino, pustila popolnoma nezaščiteno. S tem se je blagovna znamka pretvorila v preprosto ime za celo vrsto proizvodov, ki jih je lahko proizvajal praktično vsak – seveda z različno kakovostjo in pod raznimi imeni.
Sredi devetdesetih let so ruske oblasti poskušale spraviti situacijo pod nadzor in blagovno znamko vrnile Sojuzplodoimportu (pravnomočnemu nasledniku nekdanje državne družbe). Vse bi lahko steklo normalno, če ne bi Jurij Šefler, eden od ključnih solastnikov, imel drugačne načrte. Leta 1997 je ustanovil podjetje s skoraj enakim imenom – Sojuzplodimport (brez »o« v sredini), kupil Stolično skupaj z nekaterimi drugimi znamkami pod tržno ceno, jih prodal svoji drugi entiteti podjetju Spirits International, registriranem na Nizozemskem, in proizvodnjo Stolične s tem dejansko pretvoril v mednarodni zasebni posel, iz katerega je kasneje nastala S.P.I. Group.
V naslednjih letih se je Šeflerjevo podjetje v Rusiji soočalo s tožbami in leta 2001 je moral zapustiti državo, vendar mu to ni preprečilo, da ne bi služil milijone s prodajo Stolične in drugih ruskih blagovnih znamk. Boj med Sojuzplodoimportom in izgnanim milijarderjem za pravice nad blagovno znamko se po sodiščih v tujini vleče že 20 let. Leta 2018 je nizozemsko sodišče razsodilo, da pravice do vodke pripadajo Sojuzplodoimportu, podjetje S.P.I. Group pa mora izplačati vse profite, ki jih je s prodajo Stolične zaslužilo na beneluškem trgu od leta 1999 naprej. Šefler se je na razsodbo pritožil, a je januarja letos sodišče njegovo pritožbo zavrnilo.
To je sicer pozitiven znak za Rusijo, vendar spor še zdaleč ni končan, saj ima S.P.I. Group še vedno v lasti pravice do več blagovnih znamk Stolične v 13 državah EU in so jih tudi pripravljeni braniti v prihodnje.
Preberite še:
Njeno veličanstvo vodka: Zgodovina najbolj znane ruske pijače