Kako je Albanija ostala zvesta Stalinu do konca 20. stoletja

Forrásjelölés Hasonló/ (CC BY-SA 3.0)/AP
Celo po tem, ko je bil Stalinov kult osebnosti zavrnjen v sami Sovjetski zvezi in celotnem vzhodnem bloku, je Albanija še zmeraj ohranila zvestobo idealom »očeta narodov«. Skregala se je z vsem svetom in se pretvorila v edino trdnjavo stalinizma v Evropi.

Najboljša prijatelja

»Najzvestejši in najzanesljivejši zaveznik« - tako je Albanijo svoj čas opisal sovjetski diplomat Dmitrij Čuvahin, ki je opravljal funkcijo veleposlanika v Tirani med leti 1945 in 1952. V tem obdobju bi težko našli dve državi, ki sta si bili bolj blizu kot ZSSR in Albanija.

Josif Stalin in Enver Hoxha

Zanimivo pri tem je to, da Albanije ni osvobodila sovjetska Rdeča armada temveč Narodnoosvobodilna vojska Jugoslavije. Kljub temu so bili v Albaniji kot »pravi« osvoboditelji dojeti Sovjeti. Po besedah dolgoletnega voditelja Enverja Hoxhe je bila »zmaga v veliki domovinski vojni in kasnejša sovjetska pomoč Albaniji odločilen faktor naše zmage«. (V. V. Volkov. Sovjetsko-albanski odnosi (štirideseta in petdeseta leta 20. stoletja). Sankt-Peterburg, 2008).

Povojna sovjetska pomoč majhni Albaniji je bila zares obsežna. V državo so pošiljali žito, opremo, oborožitev, strokovnjake, s sovjetskimi sredstvi so se gradile tovarne, na voljo so bili poceni krediti. Posledično je imela Moskva izredno močan vzvod na vso zunanjo in notranjo politiko Tirane. Ko se je Stalin skregal s Titom leta 1948, je Hoxha takoj stopil na sovjetsko stran in tako hudo poslabšal odnose z najbližjo sosedo.

Sovjeti pa v Albanijo niso vlagali, ker bi bili tako dobrodelni. Ker so med Moskvo in Beogradom vladali napeti odnosi, je lahko samo Tirana zagotavljala Sovjetom neposreden dostop do Jadranskega in Sredozemskega morja. Sovjetske bojne ladje so redno pristajale v albanskih pristaniščih, državo so obiskovali visoki predstavniki sovjetske mornarice, tekli so celo pogovori o vzpostavitvi redne sovjetske pomorske baze v Albaniji.

Zvesti stalinisti

Hoxha na vrhuncu svoje moči

Prva senca na sovjetsko-albanske odnose je padla po smrti Stalina leta 1953. Kmalu po tem je Hoxha odpotoval v Moskvo, da bi se z novim vodstvom dogovoril o paketu pomoči za svojo državo, vendar je doživel precej hladen sprejem in zavrnitev večjega dela prošenj.

Zavrnitev Stalinovega kulta osebnosti s strani Nikite Hruščova na 20. kongresu KP ZSSR leta 1956 je za albansko vodstvo pomenil hladen tuš. Destalinizacija se je širila ne samo po Sovjetski zvezi, ampak tudi onkraj njenih meja v zavezniške države. Hoxho, »albanskega Stalina«, je začelo upravičeno skrbeti za svoj položaj.

Kmalu je nastala politična kriza, znana kot »varljiva pomlad 1956«, med katero je proti albanski delavski stranki, ki jo je vodil Hoxha, nastopil del politikov, ki so hoteli iti po poti Hruščova. A iz tega notranjepolitičnega boja je zmagoslavno odkorakal Hoxha, medtem ko je poraz za njegove nasprotnike pomenil odvzem svobode ali v nekaterih primerih – smrt.

Kmalu je Albanija ostala zadnja evropska država, ki je propagirala Stalinov kult osebnosti in vodila svojo politiko v skladu z njegovimi načeli. »Stalin je pravilno vodil razredni boj, neprekinjeno je udarjal po sovražnikih socializma … Stalin se je izkazal kot izjemen marksist-leninist, ki se je držal jasnih načel, odlikovali so ga pogum, vzdržljivost, zrelost in vizionarstvo revolucionarja-marksista.« Takole je Hoxha pisal o Stalinu v svoji knjigi Hruščovci, izdani leta 1976.

Razkol

Kljub temu da so se sovjetsko-albanski odnosi v petdesetih letih postopno slabšali (Tirano je še posebej razjezila sprava med Hruščovom in Titom), se je sodelovanje nadaljevalo. Leta 1955 je Albanija postala ena od soustanoviteljic Organizacije varšavskega sporazuma (Varšavskega pakta), leta 1958 pa je sovjetski mornarici dala na voljo pomorsko bazo v Vlori.

Generalni sekretar KP ZSSR Nikita Hruščov med pogovorom s predstavniki Centralnega komiteja albanske delavske stranke v Tirani, 26. maja 1959. Levo je albanski predsednik sveta ministrov Mehmet Shehu, desno Enver Hoxha.

A vzajemno nezadovoljstvo se je stopnjevalo. Konec petdesetih let se je Albanija zbližala z drugo veliko socialistično silo – Kitajsko. V državo so kmalu začele pritekati kitajske investicije, Peking pa je s pridom uporabljal podatke, ki so jih pridobivali albanski obveščevalci – od premikov ameriških ladij v Tihem oceanu do testiranja priobalnih obrambnih sistemov Tajvana.

Na srečanju predstavnikov komunističnih partij v Moskvi oktobra 1960 sta Hruščov in Hoxha drug drugega obmetavala z očitki o izdaji idej komunizma in odklonu od razredne linije, ki jo je postavil Lenin. Nekaj let zatem se je sovjetsko-albansko sodelovanje popolnoma prekinilo.

Leta 1961 je ZSSR Albaniji prenehala dobavljati gospodarsko pomoč in iz države poklicala svoje strokovnjake. Istega leta se je zaprla sovjetska pomorska baza v Vlori. Sovjetska mornarica je po hitrem postopku zapustila pristanišče, pri čemer so morali nekaj podmornic, na katerih so služili albanski mornarji, pustiti za sabo.

V tem času so proti Hoxhi politični nasprotniki, ki so želeli ohraniti dobre odnose z ZSSR, doma skovali zaroto. A organi državne varnosti so zaroto razkrinkali, njeni voditelji pa so bili ustreljeni (vključno s poveljnikom albanske mornarice Temom Sejkom) na podlagi obtožb o sodelovanju z jugoslovansko in grško obveščevalno službo.

Prostovoljna izolacija

Istega leta 1961 je Sovjetska zveza odpoklicala iz Tirane svoje diplomatske predstavnike in pretrgala vse diplomatske stike z Albanijo. Pod pritiskom iz Moskve so svoje diplomatsko predstavništvo v državi zmanjšale tudi druge države vzhodnega bloka. Albanci so s svoje strani leta 1962 zapustili Svet za gospodarsko sodelovanje in Varšavski pakt (dejansko 1961, uradno 1968).

Varšavski svet evropskih držav za zagotavljanje miru in varnosti v Evropi, 1955

Leta 1975 se je Albanija skregala še s Kitajsko, potem ko je tudi ta izvedla notranjepolitične reforme. Ob izgubi zadnjega zaveznika se je Tirana za naslednjih 15 let pogreznila v popolno izolacijo in bila obkrožena s sovražnimi državami tako iz kapitalističnega kot socialističnega bloka.

Albansko vodstvo je menilo, da so edine prave preostale socialistične države na svetu Vietnam, Severna Koreja in Kuba. Samo predstavniki teh držav so se tudi udeležili žalne slovesnosti ob smrti Enverja Hoxhe leta 1985. Telegrame sožalja, ki so jih poslali drugi voditelji (med drugim tudi Gorbačov), so preprosto poslali nazaj.

Albanija, ki je praktično zastala v petdesetih letih, je iz izolacije prišla šele po zlomu realsocialističnega bloka, a takoj zatem padla v globoko gospodarsko krizo in v kremplje organiziranega kriminala. Šele takrat sta Moskva in Tirana ponovno obnovili diplomatske odnose, ki sta jih prekinili 30 let pred tem.

Preberite še:

Obdobje otoplitve: Kako sta se Vzhod in Zahod skušala zbližati med hladno vojno (FOTO)

Skrivna vojna: spopadi med sovjetskimi in izraelskimi vojaki

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke