Kako so se ruski kozaki borili za in proti Hitlerju

Kozaki so ruskim vladarjem stoletja hkrati zbujali ponos in povzročali glavobole. V zameno za določeno stopnjo samouprave je ta vojaški sloj, sestavljen iz različnih etničnih skupin, ščitil meje Ruskega imperija.

Kot odlični konjeniki so v očeh sovražnika na bojišču zbujali grozo, učinkovito razbijali demonstracije na trgih in služili v carjevi osebni straži. Po drugi strani so planili v zrak, čim so smatrali, da jim nekdo jemlje pravice ali ogroža njihov način življenja, zato so morale oblasti v odnosu do njih razviti poseben pristop.

Propad monarhije in državljanska vojna v Rusiji sta povzročili razdor med kozaki, ki so se postavili na obe strani barikad. V srditih konjeniških spopadih so se sredi neskončnih južnih ruskih step večkrat udarili rdeči in beli kozaki.

Poleg tega je politika, ki so jo uvajali revolucionarji in je postopoma težila k razkroju kozaškega sloja ter prerazporejanju zemlje, večino kozakov potisnila na stran belega, monarhističnega gibanja. Sovjetske oblasti tega niso pozabile in skušale izbrisati besedo »kozaštvo« iz ruskega jezika enkrat za vselej … Kozakom je bila odvzeta samouprava, podvrženi so bili represiji in deloma tudi prisilnemu preseljevanju, prepovedano jim je bilo služenje v Rdeči armadi.

»Za domovino, za Stalina!«

Ko so se razmere v svetu začele vse bolj zaostrovati in je postajalo vse bolj jasno, da se bliža velik spopad, so bile sovjetske oblasti prisiljene v revizijo svojih odnosov do kozakov. Začela se je kampanja »za sovjetsko kozaštvo«, da bi kozaki lahko ponovno služili oblastem. Država je nenadoma postala prijaznejša do njih, podpirala obnavljanje tradicij in vlagala v kozaško kulturo, ter kozake ponovno vključila v aktivno javno in gospodarsko sfero.

Najpomembnejši ukrep je bila ukinitev prepovedi vojaške službe za kozake leta 1936. Del konjeniških formacij je dobil naziv »kozaški«, dodatno pa so nastajale povsem nove kozaške divizije in korpusi, v katerih so vojaki imeli pravico do nošenja svojih tradicionalnih uniform. Že naslednje leto so kozaki v polni opremi sodelovali v paradi na Rdečem trgu.

Konjeniške kozaške divizije so sodelovale v vseh pomembnejših bitkah velike domovinske vojne (druge svetovne vojne na ruskih tleh). Konjeniki so bili oboroženi s sabljami, puškami, mitraljezi in so jurišali ob podpori topov. Sicer se niso mogli kosati s tankovskimi enotami sovražnika, so pa uspešno sodelovali pri protinapadih in prodorih, ki so zahtevali hitrost in mobilnost na težko prehodnem območju. Leta 1943 je bila bojna sposobnost konjeniških korpusov znatno izboljšana, potem ko so jim bili dodani polki protitankovske artilerije in protiletalske obrambe.

Marsikateri kozaški odred si je zaradi junaških akcij prislužili naziv »gardni«. Ena od najbolj slavnih formacij v Rdeči armadi je postala 3. gardna konjeniška divizija, sestavljena v glavnem iz kubanskih kozakov. Med julijem 1941 in majem 1945 je ta divizija prepotovala 12.700 kilometrov po ozemlju Sovjetske zveze, Poljske in Nemčije ter sodelovala v bitkah za Moskvo, Varšavo in Berlin.

A kozaki niso bili nujno vedno konjeniki, kot na primer 9. krasnodarska kozaška pehotna divizija, ki se je bojevala peš in si zaradi svoje hrabrosti med Nemci prislužila vzdevek »Stalinovi glavorezci«. Iz kozakov je izhajal eden najboljših sovjetskih tankistov Dmitrij Lavrijenko s potrjenimi 52 uničenimi tanki in pa konstruktor strelnega orožja Fjodor Tokarjev, izumitelj znamenite pištole TT in puške SVT, ki je postala standardno orožje vojakov Rdeče armade.

»Proti komunistom, židom in njihovim slugam«

Čeprav je večina kozakov stopila na stran braniteljev domovine, pa so obstajali seveda tudi takšni, ki se zaradi starih zamer niso hoteli postaviti na sovjetsko stran. V želji po maščevanju boljševikom in z vizijo o politični neodvisnosti kozaštva so se pridružili nemškemu okupatorju. Na okupiranih območjih, kjer so živeli kubanski in donski kozaki, so začeli aktivno organizirati kozaške odrede in policijske bataljone, ki so se spopadali s partizani in stražili zajete rdečearmejce.

Skupaj z nemško vojsko so nazaj v Rusijo prišli nekdanji kozaški poveljniki, ki so bili po svojem porazu v državljanski vojni prisiljeni zapustiti državo. Pjotr Krasnov, eden od njih, je že prvi dan operacije Barbarossa 22. junija 1941 razglasil: »Prosim, da se vsem kozakom pove, da tale vojna ni proti Rusiji ampak proti komunistom, židom in njihovim slugam, ki trgujejo z rusko krvjo. Naj Gospod pomaga nemškemu orožju in Hitlerju!«

Führer je bil s svoje strani zelo naklonjen formiranju kolaborantskih kozaških organizacij, kakršna je bila na primer Kazačij Stan, in pa paravojaških enot, saj so bili kozaki po nacistični ideologiji potomci Ostrogotov. Nezanemarljivo vlogo pri tem je igralo tudi dejstvo, da so kozaki, ki so emigrirali v Nemčijo po revoluciji, v želji maščevati se boljševikom z novo vojno, podpirali Hitlerjevo stranko NSDAP že pred njenim prihodom na oblast.

Kozaški deli Wehrmachta in SS pa niso bili zmeraj sestavljeni samo iz kozakov. Tako so na primer eno od najpomembnejših kozaških formacij 15. konjeniški korpus SS, ki je proti koncu vojne štela 25.000 vojakov, sestavljalo skoraj pet tisoč nemških vojakov, pa tudi sovjetski vojni ujetniki, ki so pristali, da se borijo na nemški strani.

Nemci so kozake uporabljali večinoma v zaledju, kjer so delovali proti lokalnim partizanom in Narodnoosvobodilni vojski Jugoslavije. Prav iz Balkana so ostanki kozaških formacij tudi pobegnili pred napredujočo Rdečo armado čez Alpe v Avstrijo, kjer so se predali Britancem.

28. maja 1945 so Britanci okoli 50.000 kozakov kolaborantov, vključno z begunci iz kozaških območij, predali Rdeči armadi. Na Jalti so se namreč zavezali, da bodo sovjetskim zaveznikom predali vse državljane ZSSR, ki so se bojevali proti njihovi državi. A v izpolnjevanju te obveze so Britanci pretiravali in Moskvi predali tudi nekaj kozaških emigrantov, ki niso bili sovjetski državljani in jih zato ni bilo mogoče obravnavati kot izdajalce. Višje vodstvo kozaškega kolaborantskega gibanja je bilo kaznovano s smrtjo, ostale kozake pa so odpravili v taborišča. Zadnji med njimi so se na svobodo vrnili leta 1955.

Preberite še:

Kako je Rusija pomagala Iranu pri oblikovanju kozaške vojske