Zakaj je Napoleon napadel Rusijo?

Napoleon Bonaparte (1769-1821), francoski cesar, ki je vladal med 1804 in 1814 (1815), je imel ambicije zavladati celinski Evropi, kar je poleg nadzora nad evropskimi državami, ki ga je dobil s svojimi zmagovalnimi vojaškimi pohodi, pomenilo tudi nadzor nad morji in glavnimi trgovskimi pristanišči.

Napoleon je hotel zdrobiti Rusijo

Leta 1807 sta car Aleksander I. in Napoleon podpisala Tilsitski mirovni sporazum, s katerim sta končala vojno Četrte koalicije (Rusije, Prusije, Saške, Švedske in Velike Britanije proti Franciji), ki se je končala z zmago Francije. Z drugim Tilsitskim mirom, ki sta ga podpisali Francija in Prusija, je pruski kralj odstopil skoraj polovico svojega ozemlja Napoleonu. Na tem ozemlju je francoski cesar nato ustanovil Vestfalsko kraljestvo, Varšavsko kneževino in svobodno mesto Danzig. Preostanek ozemlja je bil razdeljen med francoske vazale in Rusijo.

Tilsitski sporazum je močni evropski sili Rusijo in Francijo povezal proti Veliki Britaniji in Švedski. S tem je bila ustvarjena kritična situacija in leta 1809 je izbruhnila vojna Pete koalicije – zavezništva Avstrije in Velike Britanije proti Napoleonovi Franciji in njenim zaveznicam. Prusija in Rusija v tej vojni nista sodelovali, a postalo je očitno, da je Rusija naslednja na Napoleonovem seznamu. Leta 1811 je Napoleon francoskemu veleposlaniku v Varšavi de Pradtu dejal: »Čez pet let bom gospodar sveta, ostane samo še Rusija, a jo bom uničil … Nato bom tudi gospodar morij in vsa trgovina bo šla skozi moje roke.«

Navidezno prijateljstvo dveh vladarjev, Napoleona in ruskega carja Aleksandra, je bilo na trhlih temeljih. »On je Bizantinec,« je dejal Napoleon. Aleksander je bil tudi znan po tem, da se nikoli ni izražal direktno.

Rusija se ni pridružila celinski blokadi Velike Britanije

V skladu s Tilsitskim sporazumom bi se Rusija morala pridružiti celinski blokadi britanske pomorske trgovine – v načrtu je bil trgovski embargo proti Veliki Britaniji s strani držav celinske Evrope. In kaj so Britanci takrat največ izvažali? Železo in tekstil – osnovni dobrini katerekoli vojske za uniforme in orožje. Z blokado je Napoleon tako obenem hotel prekiniti dobavo surovin evropskim vojskam in jih s tem oslabiti vključno z Rusijo. Zaradi blokade je ruski izvoz žita upadel za štirikrat, pravi zgodovinar Ljubomir Beskrovni.

Blokada je bila v popolnem nasprotju s tem, kar je Rusija kot politična sila hotela in potrebovala, prav tako kot druge evropske države. Napoleonov ukaz mornarici, da zajame vse tuje ladje, ki bodo kršile blokado, pogosto ni zalegel. Leta 1810 je Rusija še kar naprej trgovala z Veliko Britanijo in povrhu vsega dvignila še carine na uvoz francoskih blag. To je pomenilo odprto kljubovanje.

Napoleon je bil dvakrat zavrnjen s strani ruskih kneginj

Napoleon ni bil plemiške krvi, zato se je hotel v plemstvo priženiti. Dvakrat je zaprosil za poroko dve ruski kneginji, in si preko osebnega vpliva obetal pridobiti nadzor nad rusko politiko. Leta 1808, kmalu po Tilsitskem sporazumu, je francoski zunanji minister Charles-Maurice de Talleyrand ruskemu carju Aleksandru I. osebno predal Napoleonov predlog za poroko z veliko kneginjo Jekaterino Pavlovno (1788-1819), Aleksandrovo sestro. Car je predlog zavrnil v svojem značilnem slogu – brez podrobne obrazložitve.

Leta 1810 je Napoleon poskusil znova, tokrat se je hotel poročiti s 14-letno Anno Pavlovno (1795-1865), kasnejšo nizozemsko kraljico, ki je bila prav tako Aleksandrova sestra. Ko je bil zavrnjen še ta predlog, se je Napoleon hitro oženil z Marie Louise (1791-1847), hčerko avstrijskega cesarja Franca I. (1768-1835). Poteza je bila očitna – Napoleon je potreboval zavezništvo z Avstrijo, če je želel napasti Rusijo, zato je ta poroka še poslabšala že tako napete odnose med obema silama.

Rusija se je povezala s Švedsko, ki je zapustila Napoleonovo koalicijo

Napoleon je sčasoma sestavil mednarodno evropsko zavezniško vojsko. Samo ena država mu je odrekla podporo in to je bila Švedska, ki jo je takrat vodil nekdanji maršal Francije Jean-Baptiste Bernadotte (1763-1844). Ta je preko svojih zvitih političnih intrig postal Karel XIV. Janez Švedski. Njegova želja postati neodvisni suveren se ni ravno dobro vklapljala v Napoleonov sistem, zato sta postala nasprotnika.

Januarja 1812 je Napoleon okupiral švedsko Pomorjansko (v današnji severni Nemčiji), marca pa je Bernadotte sklenil zavezništvo z Rusijo. Aleksander je Bernadottu obljubil pomoč, da postane še norveški kralj (kar se je kasneje dejansko tudi zgodilo).

Zavezništvo s Švedsko je bilo ključno za Rusijo. Kmalu zatem, 28. maja 1812, je Rusija podpisala Bukareški dogovor z Otomanskim cesarstvom, ki je končal šestletno vojno. Otomani so se zavezali, da bodo prekinili zavezništvo s Francijo. Sporazum, ki ga je podpisal ruski general Mihail Kutuzov, je ratificiral Aleksander I. 13 dni pred Napoleonovo invazijo Rusije.

Preberite še:

Kako je Moskva postala smrtonosna past za Napoleona