Kaj so Hitlerjevi okultisti iskali v Sovjetski zvezi?

Getty Images, Russia Beyond
Mit o arijski rasi se je v nacistični Nemčiji kazal na več načinov. Nekaj časa so nacisti verjeli, da bodo prav na sovjetskih tleh našli dokaz za svojo večvrednost in izjemnost.

»Mi nimamo nič skupnega s tistimi, ki nacionalizem jemljejo kot skupek legend in mitov /.../ Zdaj začenjajo delati že raziskave na osnovi mitološke kulture Atlantov!« Tako je govoril Adolf Hitler leta 1936, leto dni pred nastankom strukture Ahnenerbe (v prevodu Dediščina prednikov), ki je bila v bistvu nemški »raziskovalni inštitut« za raziskovanje okultnih običajev in legend. Kako je takšna organizacija delovala pod Führerjem?

Odnosi med Hitlerjem in različnimi okultisti so bili kompleksni in spremenljivi. Pred letom 1920 so on in njegovi kolegi iz bodoče Nacionalsocialistične stranke izkazovali iskreno zanimanje za mitološke vidike izvora Nemcev. Pojavljali so se v raznih društvih, kot na primer Združba Thule, ki se je ukvarjala s poganstvom in starim germanskim okultizmom. Kot primer naj navedemo Alfreda Rosenberga, ki mu je Hitler leta 1934 kljub nasprotovanju cerkve zaupal nadzor nad intelektualnim in ideološkim izobraževanjem v stranki in ki je bil privrženec neopoganstva. Hitlerjevo zanimanje za okultiste je postopoma uplahnilo in se končalo z odprtim napadom nanje v knjigi Mein Kampf.

A kljub temu je organizacija Ahnenerbe preživela vse do leta 1945. Mnogi v nemški eliti so še vedno z navdušenjem podpirali njene ideje. Kmalu po ustanovitvi je ta organizacija postala del SS. Več kot 300 raziskovalcev je nadaljevalo z odkrivanjem dediščine in tradicij t. i. »nemške rase«. V resnici so pogosto iskali dokaj bizarne objekte po vsem svetu, kot je npr. meč kralja Arthurja ali sveti gral. Okultisti so te predmete smatrali za »zaklade Arijcev« in so verjeli, da so nekateri skriti na Kavkazu v Sovjetski zvezi.

Kje se skrivajo prebivalci Atlantide?

Tibetanska odprava SS Ahnenerbe v Lhasi leta 1938. Zoolog in vodja odprave Ernst Schaefer (1912-1992) v sredini, arheologa Bruno Beger in Edmund Geer (levo) ter Karl Weinert (desno) s Tibetanci

Nacisti so verjeli, da bi lahko bil Tibet zibelka arijske rase. Leta 1938 so člani Ahnenerba pod vodstvom zoologa Ernsta Schaeferja, ki je bil v Hitlerjevem ožjem krogu, organizirali odpravo v tibetanske gore, kjer so poleg znanstvenih raziskav iskali sledi »arijske« proto religije in Atlantov – prednikov Arijcev.

Verjeli so, da Atlanti še vedno obstajajo in se skrivajo globoko v jamah Tibeta. Raziskovalci od lokalnih duhovnih učiteljev (lam) seveda niso dobili nobenih informacij o vhodih v te jame, a to ni pomenilo konec njihovih raziskav. Skovana je bila celo hipoteza, da obstaja neke vrste »zadnji vhod« v tibetanske jame in to na Kavkazu.

Nemški vojaki se vzpenjajo na Elbrus, najvišjo goro v Evropi (1942)

»Operacije Ahnenerba na Kavkazu so dobro znano dejstvo,« pravi kandidat zgodovinskih znanosti Igor Vasiljev. »Nemški okultisti so verjetno smatrali Kavkaz za bolj dostopno različico Tibeta, zato so začeli z iskanjem raznih ’’biserov’’ tam.«

Avgusta 1942 se je elitna nemška gorska divizija skupaj s člani Ahnenerba povzpela na goro Elbrus v Kabardino-Balkariji in izobesila nacistično zastavo. Operacija je bila imenovana Edelweiss (Planika) in po mnenju strokovnjakov ni imela nobenega vojaškega cilja. Nemci so se potegovali za nadzor nad črnomorskimi pristanišči in naftnimi polji v Azerbajdžanu, ne pa nad gorskimi vrhovi.

Po spominih nemškega ministra za oborožitev Alberta Speerja je bil Hitler besen: »V dneh, ki so sledili, se je hudoval nad ’’norimi hribolazci’’, ki ’’spadajo pred vojaško sodišče’’. Tam so zasledovali svoje idiotske hobije sredi vojne … zasedli idiotski vrh, čeprav jim je ukazal, naj vse moči usmerijo v Suhumi (pristanišče ob Črnem morju),«

Nemška gorska divizija na Kavkazu med drugo svetovno vojno

A vrh je bil kljub vsemu zavzet, v bližini pa je bila vzpostavljena baza. Leta 2015 je bila blizu Elbrusa odkrita skupina vojakov divizije Edelweiss, ki jo je zasul snežni plaz. Nedaleč stran v 78-metrski jami v gorovju Hara-Hora pa je bil najden majhen rjavi kovček z znakom organizacije Ahnenerbe. V njem je bila lobanja in nekaj kosti, ki jih je bilo izjemno težko identificirati.

Lobanja in kosti

kovček organizacije Ahnenerbe

»Ekipa, ki jo je poslal Ahnenerbe pod vodstvom Herberta Jankuhna (arheologa in zelo znanega profesorja v takratni Nemčiji), je dejansko delovala na tem območju,« potrjuje Konstantin Zalesski, zgodovinar, ki je preučeval Tretji rajh. »Najprej je delovala na Krimu, nato pa se je podala na Kavkaz. Za to obstajajo dokumentirani dokazi, ki so jih čuvale vojaške enote SS. Ekipa se je ukvarjala izključno z lovom na arheološke artefakte.«

Verjetno je bila tudi lobanja eden izmed artefaktov, ki bi morali biti prepeljani v Nemčijo, meni Zalesski. Po njenem izgledu sodeč je to bitje imelo nenavadno velike oči, nosnice in dva rogu podobna izrastka a brez ustne odprtine.

lobanja iz kovčka

Paleontolog in višji znanstveni raziskovalec Nikolaj Ovodov na Inštitutu za arheologijo in etnografijo sibirske veje Ruske akademije znanosti pravi, da so nacisti lobanjo dojemali verjetno kot nekaj mitičnega. A v resnici je verjetno šlo zgolj za ovčjo lobanjo. »Verjetno je bila lobanja precej časa pod tekočo vodo in je pesek spremenil njeno obliko skozi več let,« ugiba.

Dolmeni

Stari megalitski dolmen, vas Pšada v Krasnodarski regiji

Dolmeni, kamnite strukture z okroglimi odprtinami na straneh, ki so značilne za ruski jug (najdene so bile tudi v Franciji, Španiji, Koreji, na Kitajskem in v severni Afriki), so prav tako pritegnile pozornost nacističnih okultistov. Nacisti so verjeli, da so tudi ti skrivnostni dolmeni povezani s prebivalci Atlantide in da so bili postavljeni na mestih z nekakšnimi anomalijami. »Zdi se, da so Nemci iskali potrditev za to, da so ti človeški objekti delo starih Arijcev ali Gotov, ki so se naselili v teh krajih,« meni Igor Vasiljev.

Razlog zakaj so bili zgrajeni, ostaja nerazrešen še dandanes. V akademskih krogih obstaja razširjeno prepričanje, da so dolmene, tako kot vse megalite, ljudje postavljali na lokacijah geoloških anomalij v bronasti dobi. Gradili so jih po več sto hkrati, služili pa so kot neke vrste družinske grobnice.

»Živa voda«

jezero Rica

Ahnenerbe je začel to »odkritje« iskati še pred drugo svetovno vojno. Po pisanju časopisa Rossijskaja gazeta so hidrologi te skrivnostne organizacije verjeli, da je voda pod jezerom Rica v Abhaziji idealna za proizvodnjo človeške krvne plazme. To naj bi bil tudi razlog, zakaj so nemški strokovnjaki za gorske ceste ponudili Sovjetom svoj pomoč pri gradnji strateško pomembne ceste Pitsunda-Rica.

»Srebrni kanistri ’’žive vode’’ iz Abhazije so bili najprej prepeljani do morja, nato naloženi na podmornice ter prepeljani v Constanto (v Romuniji) in od tam naprej v Nemčijo. Obstajali so celo načrti za gradnjo podmorniškega tunela od morja do Rice,« pravi Ivan Bormotov, lokalni zgodovinar in višji predavalec na Majkopski državni tehnični univerzi. A te načrte je prekinila vojna ...

Preberite še:

Je ruski car Aleksander I. uprizoril lažno smrt in živel pod drugim imenom?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke