Kako so ruski »kozaki« hoteli osvojiti Afriko

Januarja 1889 so zmedeni Francozi z začudenjem opazovali, kako se je v Tadjourskem zalivu v Džibutiju, ki je bil pod njihovo upravo, izkrcal odred ruskih kozakov. To so si brez vojne napovedi mirno prilastili ozemlje in ga razglasili za del Ruskega imperija.

Ataman nesojenih kozakov

Kako so se kozaki sploh znašli v daljni Afriki, kjer o Rusiji do takrat ni bilo ne duha ne sluha? Za to avanturo je poskrbel »ataman svobodnih kozakov« Nikolaj Ašinov.

Ašinov je bil nenavadna osebnost. Ko prvo sploh ni bil kozak, ampak se je rodil v kmečki družini leta 1856 v Caricinu, mestu ob Volgi, ki se je sto let kasneje preimenovalo v Stalingrad.

A v majhnem Caricinu se je ambiciozni Ašinov počutil utesnjeno. Kot neustrašen iskalec avantur se je odpravil v takratno prestolnico Sankt Peterburg.

Tam se je izdajal za kozaškega atamana, ki pa ni izhajal iz tradicionalnih kozaških pokrajin (Dona in Kubana). Kozaki, ki naj bi jih predstavljal Ašinov, so po njegovem živeli na ozemlju sovražnih sosedov – Perzije in Otomanskega imperija.

Nikolaj Ašinov

javna domena

Po pripovedih lažnega atamana so se njegovi kozaki po spletu okoliščin znašli na tujem ozemlju v Anatoliji, Kurdistanu in turški Armeniji. Ker pa so bili tudi oni pravi domoljubi, kot je razlagal Ašinov, so se bili pripravljeni kadarkoli vrniti v Rusijo, da bi zvesto in pravično služili carju in domovini. Da bi se to zgodilo, je Ašinov od države zahteval »le« to, da njemu in njegovim domnevnim kozakom da v upravljanje del ozemlja ob Črnem morju v območju Kavkaza ter finančno podporo.

Ašinov si je neumorno prizadeval, da bi se sestal z vplivnimi osebami in zahteval celo avdienco pri carju Aleksandru III. Grozil je celo, češ da se hkrati pogovarja z Britanci in da bi se utegnil s svojimi kozaki odločiti služiti »gospodarju morij« namesto Rusiji.

Čeprav je večina lažnega atamana imela za prevaranta, pa je temu vseeno uspelo najti nekaj vplivnih oseb, ki so verjele njegovi zgodbi. Ko je pridobil njihovo zaupanje, pa je Ašinov predlagal še bolj drzen načrt – kozaški pohod v Afriko.

Bratska Abesinija

»Ataman svobodnih kozakov« je predlagal, da Rusija ustanovi oporišče v Abesiniji (Etiopiji). Ta starodavna krščanska država, ki je bila vpletena v neprestane konflikte, v katerih je branila svojo neodvisnost pred Arabci in zahodnimi kolonizatorji, je bila ruski javnosti zelo blizu. Obstajal pa je seveda tudi povsem praktičen razlog – ustanovitev ruske pomorske baze na obali Rdečega morja.

Johanes IV

javna domena

V začetku leta 1888 se je Nikolaj Ašinov podal v Afriko, da bi preučil situacijo, in kakor je trdil, je pri tem navezal koristna poznanstva z lokalnimi vladarji, še posebej z Johanesom IV, ki ga je nazival z »abesinskim carjem«.

»Seveda je (Ašinov) avanturist, a trenutno je edini Rus, ki se je prebil do Etiopije. Vsekakor bi to za nas lahko bilo koristno. Takšni avanturisti, kot je on, so lahko koristno orodje,« je pisal državnik iz tistega časa Konstantin Pobjedonoscev.

Kozaki odrinejo na pot

Car Aleksander III. je na koncu dal soglasje za odpravo v imenu vzpostavljanja stikov z Abesinijo in morebitne ustanovitve kozaške kolonije.

Ta avantura je bila »uradno neuradna«, saj ruskemu vladarju ni bilo do tega, da bi prišel v konflikt z Italijo in Francijo, ki sta že aktivno delovali v tej regiji. V primeru kakršnihkoli zapletov se je bila Rusija pripravljena popolnoma odreči noremu »atamanu«.

TASS

Ko se je decembra 1888 »kozaška« odprava Ašinova podala na pot, v njej ni bilo niti enega kozaka. Vseh 150 potnikov na krovu je bilo naključnih ljudi, ki jih je Ašinov uspel prepričati, da se mu pridružijo v Odesi. Nekateri med njimi so s sabo vzeli celo svoje družine. Poleg njih se je na odpravo podalo tudi nekaj duhovnikov, ki so si nadejali vzpostavitve tesnih stikov z afriškimi kristjani.

Ker se ruske vojne ladje niso mogle kar tako pojaviti v Rdečem morju, brez da bi povzročile mednarodni incident, je odprava Ašinova po morju plula pod krinko s tujo trgovsko ladjo. In tako se je avstrijski parnik Amfitrida s »kozaki« na krovu 7. januarja 1899 zasidral ob obali današnjega Džibutija.

Nova Moskva

Nikolaj Ašinov je hitro našel skupen jezik z lokalnimi »sultani«, katerih celotno bogastvo so predstavljale ograjene koče. Za nastanitev njegovih potnikov so Ašinovu dali na voljo zapuščeno egipčansko trdnjavo Sagallo z okoliškim ozemljem.

»Kozaki« so hitro vzljubili ta kraj. Nad utrdbo je zaplapolala ruska zastava, Ašinov pa je ozemlje krstil za »naselbino Nova Moskva«.

javna domena

A mirno življenje ruske kolonije ni trajalo dolgo, kajti ozemlje lokalnih »sultanov«, kjer so se ustalili Ašinov in njegova skupina, je bilo pod francoskim protektoratom, trdnjava Sagallo pa v francoski lasti.
Kako in zakaj so Francozi dopustili nepovabljenim prišlekom, da so se meni nič tebi nič naselili na njihovem ozemlju? Biograf Ašinova Andrej Lunočkin meni, da so francoske oblasti, ki bile seznanjene z ruskimi namerami o vzpostavljanju stikov z Abesinijo, pričakovale, da bodo »kozaki« nadaljevali svojo pot v notranjost afriške celine. Proti verski misiji, čeravno jo je spremljala velika oborožena skupina, Francozi niso imeli nič. Kratkoročno bivanje ruskih prišlekov na njihovem ozemlju na poti v Abesinijo jim pač ni predstavljalo nevarnosti. (A. Lunočkin. Ataman svobodnih kozakov Nikolaj Ašinov in njegovo delo. Volgograd, 1999)

Ljudem, ki jih je Ašinov pripeljal na toplo afriško obalo, pa se nikamor ni mudilo. Ko so Francozi dojeli, da so Rusi prišli tja za stalno, so stopili v akcijo.

Konec avanture

30. januarja so se trdnjavi približale tri francoske vojne ladje. Eden od častnikov je pozval Ašinova, da naj se javi upravniku kraja Obok, kjer je bila francoska administracija, spusti rusko zastavo in se odpove svojim ozemeljskim zahtevam. V odgovor na to je nesojeni ataman drzno izjavil: »Mi smo ruski podaniki in spuščati zastavo pred komerkoli dojemamo kot ponižujoče.«

Odziv »kozakov« ni šokiral samo Pariza ampak tudi Sankt Peterburg. Razjarjeni Aleksander III. je Francozom dal proste roke, da z avanturisti postopajo, kakor jih je volja.

Aleksander III.

Getty Images

5. februarja je francoska eskadra začela obstreljevati utrdbo, pri čemer je umrlo šest ljudi – dve ženski, trije otroci in samo en »kozak«. Ostali so se kmalu zatem predali.

Nikolaj Ašinov je bil skupaj s svojimi podporniki predan ruskim oblastem in kmalu zatem so jih odpravili v kazenska taborišča. Ruske oblasti so bile zaradi incidenta razburjene še bolj od francoskih in začele ponovno gladiti obojestranske odnose.

12. februarja je v ruskem državnem časopisu Praviteljstveni vestnik pisalo: »Carske oblasti menijo, da je obtoževanje francoskih oblasti za incident v Sagallu in prelivanje krvi brez osnove in da za vse nosi odgovornost Nikolaj Ašinov, ki se je odločil skaziti mir na ozemlju države, ki ima z Rusijo prijateljske odnose.«

Preberite še:

Zakaj je Rusija hotela, a ni mogla rešiti Burov pred Britanci?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.