Kako so znane ruske osebnosti preživljale osamo

Boris Šerbakov. Puškin v Mihajlovskem (1969)

Boris Šerbakov. Puškin v Mihajlovskem (1969)

Puškinski naravni rezervat
Puškin, Brodski in Lenin so svoj čas v karanteni ali izgnanstvu preživeli na različne načine. Izberite tistega, ki vam najbolj ustreza.

Aleksander Puškin v Boldinu: Najproduktivnejši čas

Pjotr Končalovskij. Portret Aleksandra Puškina (1932).

3. septembra 1830 je Aleksander Puškin prispel na družinsko posestvo Bolšoje Boldino v regiji Nižnjega Novgoroda. Tukaj naj bi prevzel vas Kistenevo, ki mu jo je ob poroki podaril njegov oče.

Maja 1830 sta Aleksander Puškin in Natalija Gončarova napovedala zaroko - vendar je bila poroka preložena čez poletje, zdaj pa se je pojavila še ena neprijetna okoliščina: karantene zaradi epidemije kolere, ki se je ravno začela v Rusiji. 30. septembra je Puškin pisal Gončarovi: "Povedali so mi, da je od tu do Moskve razporejenih pet karanten, v vsaki pa bom moral preživeti štirinajst dni; Pozorno preštejte in si pri tem predstavljajte, v kakšnem stanju sem!"
Karantene, uvedene z ukazom notranjega ministra grofa Zakrevskega, so ustavile trgovino in na splošno ves transport znotraj Rusije. Leto pozneje je o tem pisal Puškin: "... Karantene so ustavile celotno industrijo, prepovedale pot vlakom, pripeljale gradbenike in taksiste v revščino, ustavile dohodke kmetov in zemljiških gospodov in skoraj privedle do upora 16 provinc." Čeprav naj bi Aleksander Sergejevič kot plemič sprejel javno dolžnost po predlogu lokalnega plemiškega voditelja in pomagal v boju proti koleri (po ukazu Zakrevskega z ukrepi proti epidemiji kolere), je Puškin to odločno zavrnil. Namesto tega je oktobra 1830, ko je izvedel, da je kolera dosegla Moskvo, poskušal priti v prestolnico k nevesti, a ko je izvedel, da je Gončarova evakuirana iz mesta, se je vrnil nazaj v Boldino.

Posest v Bolšoj Boldinu

Puškinu je kljub temu uspelo spoznati pozitivne prednosti izolacije. "Kako čudovita je tukajšnja vas! predstavljaj si: stepa in stepa; sosedov ni; jahaš kolikor želiš, pišeš, kot želiš, in nihče se ne vmešuje," je napisal prijatelju Petru Pletnevu. Prisilna osamljenost je vplivala na izgled in rutino pesnika. V pismu svoji nevesti je zapisal:

"Pustil sem si brado; brki in brada - pohvala mlademu človeku; Kot odidem ven, mi pravijo stric. Zbudim se ob sedmi uri, pijem kavo in ležim do treh. Nedavno sem se lotil pisanja in že napisal ogromno. Ob treh se odpravim na jahanje, ob petih si privoščim kopel in nato večerjam krompir in ajdovo kašo. Nato pa berem vse do devete ure."

Karantensko obdobje je postalo morda najbolj plodno v Puškinovem umetniškem obdobju. Dopolnil je 8. in 9. poglavje "Jevgenija Onjegina" in v zadnjem poglavju predstavil retrospektivo svojega dela; napisal je "Belkinove pripovedke", katerih gradivo je bilo v veliki meri njegovo opazovanje življenja kmetov. Ustvaril je "Majhne tragedije" in napisal veliko liričnih pesmi. To obdobje so poimenovali "Boldinskaja jesen", ki je v ruščini postala pravi simbol.

Poleg tega je Puškin iz prižnice krajevne cerkve predaval kmetom njegovega posestva o koleri, in jim po pričevanju sodobnika Pjotra Boborikina, povedal naslednje besede: In kolera je bila poslana k vam, bratje, ker najemnine ne plačujete in namesto tega pijančujete. In če boste nadaljevali na enak način, vas bodo razsekali. Amen! " Očitno je bilo to edino, za kar se je strinjal, »storiti za družbo«, ko mu je minister Zakrevski osebno poslal ukaz. Puškin se je v Moskvo vrnil šele 5. decembra, ko se je končala epidemija kolere in so odpravili vse karantene.

Vladimir Lenin v Šušenskem: Izganstvo kot medeni mesec

Timofej Kozlov

Sovjetski zgodovinarji so morali Leninovo bivanje v Šušenskem opisati kot resnično izganstvo. A v resnici je tam živel kot na dopustu.

Leta 1895 je bil 25-letni Vladimir Ulyanov že slavni revolucionar, avtor lastne doktrine marksistične usmeritve. Ustvaril je in vodil Zvezo za emancipacijo delavskega razreda, politično organizacijo, ki je vodila revolucionarno propagando, a mesec kasneje so bili njeni glavni člani, vključno z Leninom, aretirani. Lenin je bil pod preiskavo preživel več kot leto dni v zaporu, leta 1897 pa so ga tri leta izgnali v vasico Šušenskoje v Sibirijo blizu Minusinska, v današnjem Krasnojarskem okraju.

V Šušenskem se je Lenin naselil v 14-metrski sobi v hiši uspešnega kmeta Zirjanova, ki je imel v lasti vse pivske lokale v vasi. Lenin je imel status izgnanstva in ni imel pravice do dela; izplačano mu je bilo nadomestilo v višini 8 rubljev in 17 kopejek na mesec. Kot je zapisala Nadežda Krupskaja, ki je pozneje bila v izganstvu skupaj z Leninom, je Iljič za ta denar imel "čisto sobo, hrano, pranje in krpanje perila - in še to se mu je zdelo, da plačuje predrago". Hrana je bila po besedah Krupskaje precej "vaška": delavka je na dvorišču "v koritu, kjer so pripravljali hrano za živino, sesekljala odkupljeno meso za kotlete za cel teden".

Razstava muzeja-rezervata Šušenskoje - Leninova hiša s spominsko ploščo

Dvakrat na dan je prišel policist, da bi preveril Lenina; vendar sta se kmalu dogovorila, da bo za Lenina "skrbel" lastnik hiše Zirjanov - v resnici je bil nadzor nato odstranjen. Kmalu so Leninu dovolili na lov. Vladimir Iljič je v pismu svoji materi dejal, da je bil na lovu, ter da v teh goratih krajih živijo divje koze, veverice, sibirske kune, medvedi in jeleni. Jasno je, da je Lenin odhajal na lov z orožjem. Leta 1899 je Lenin kupil in naročil iz Moskve v Šušenskoje novo centralno bojno pištolo mojstra Augusta Francotta.

Julija 1898 je Lenin sklenil poroko z Nadeždo Krupskajo, ki je bila prav tako obsojena na izgnanstvo v primeru "Zveze boja"; zdaj pa ji je bilo dovoljeno služiti v izgnanstvu v Šušenskem skupaj z možem. Tako se je kazen spremenila v medeni mesec. Krupskaja je ravno tako dobila podporo, hrane za dva je bilo več kot dovolj, njena mama pa jima je pomagala z denarjem. Zakonca sta se imela priložnost življenja na veliki nogi. Najela sta 13-letno kmečko dekle za služkinjo. Iz prestolnic sta naročala knjige. Krupskaja je Leninovi materi in sestram zapisala: "Še zmeraj se nisem navadila na trenutni zdrav videz Volodje, v Sankt Peterburgu sem ga videla le v precej slabem stanju."

Moram reči, da je Lenin poleg dobrega življenja res dobro deloval. Tukaj je napisal "Razvoj kapitalizma v Rusiji", za katerega je po vrnitvi v prestolnico dobil precejšen honorar v višini 120 rubljev in še več kot 30 del. Ves čas, ko je bil Lenin izgnan, si je dopisoval z revolucionarji - očitno to ni bilo cenzurirano, saj je Leninu uspelo vzpostaviti celo mrežo stikov s takratnimi socialdemokrati.

Aleksander Ivanovič Sahanov.

Stiki Lenina in Krupskaje z lokalnim prebivalstvom so bili redki. Znano je, da je Krupskaja prinesla drsalke Leninu, in on pa je, kot je Krupskaja napisala Leninovi materi, "predal to čudovito umetnost gibanja vsem lokalnim otrokom in ustvaril drsališče na Šuši". Ob koncu izgnanstva je Lenin že užival takšno svobodo, da sta skupaj s Krupskajo praznovala novo leto 1899 v Minusinsku v stanovanju drugega izgnanega revolucionarja, Gleba Kržižanovskega. Zabava je bila velika, na njej je bilo približno 16 ljudi. "Krasno smo se zabavali. Vsi so se čudili najinemu zdravemu vaškemu izgledu," je zapisala Krupskaja. Leto za tem sta Lenin in Krupskaja živela v Šušenskem, že leta 1900 pa sta se vrnila v osrednje pokrajine in, spočita in okrepljena, nadaljevala z revolucionarno dejavnostjo.

Josif Brodski v Norenski: "Nočem dramatizirati"

Josif Brodski pred hišo v Norenski

13. marca 1964 je bil pesnik Josif Brodski, obtožen parazitizma, obsojen na 5 let zapora "z obveznim vključevanjem v delo" in poslan v Arhangelsko regijo, kjer so ga 10. aprila namestili v vasi Norinskaja, kjer naj bi pomagal pri delu na kmetiji "Danilovskij". Brodsko si je sam izbral kraj - všeč mu je bilo ime vasi Norenskaja, ki je bilo podobno imenu žene njegovega najboljšega prijatelja Jevgenija Rejna - Narinskaja.

Sojenje Brodskemu je bilo le na videz - seveda takrat ni bil edini brez uradne zaposlitve; toda za oblasti je bil ideološko nevaren. Brodski ni pridigal prosovjetskih idej. Še huje - živel je, pisal, komuniciral, kot da ZSSR sploh ne obstaja. Zato je bil Brodski s prizadevanji leningrajskega oddelka KGB "izoliran" od svojega kroga stikov.

Najprej je Brodski tri mesece živel v sobi, nato se je preselil v ločeno hišo - kočo, ki je pripadala lokalnemu prebivalcu Konstantinu Pesterevu. Njegove naloge delovne državne kmetije so vključevale: nabiranje gnojil, čiščenje njiv od kamnov in rastlin, priprava palic za žive meje, setev zimskih pridelkov, spravljanje žita in še veliko več.

Prej je takrat 24-letni Brodsky delal v tovarni in služil na geološki odpravi, vendar je slabo opravil s kmečkimi deli, saj ni bil v koraku s vaškimi kmeti. Tudi njegova paša teličkov je bila zanj komaj izvedljiva naloga: govedo se je razbežalo na vse strani, kot da bi čutilo mestnega prebivalca. Pozneje mu je uspelo dobiti delo potujočega fotografa v Konoševski tovarni za pomoč potrošnikom - Brodski se je fotografije naučil od svojega očeta, vojaškega fotografa. Na delo v mestu Konoša je iz vasi Brodski prihajal s kolesom, ki so mu ga poslali prijatelji. Na splošno so paketi prijateljev in družine - denar, trgovine, knjige - pesniku služili kot resna pomoč in opora. Nekajkrat so mu celo bila dovoljena kratka potovanja v Leningrad.

Josif Brodski na polju

Pogoji osebnega življenja Josifa Aleksandroviča v izgnanstvu so bili, paradoksalno, boljši kot doma v Leningradu, kjer je živel skupaj s starši v "eni sobi in pol" komunalnega stanovanja. Ker je preživel veliko časa v osami, je ustvaril veliko del - več kot 150 pesmi, med njimi tudi serijo "Nove stance za Avgusta", posvečeno svoji ljubljeni Marini Basmanovi. Njuno razmerje se je končalo tik pred sojenjem Brodskem; Brodski je takrat celo poskusil narediti samomor. Vendar ga je Basmanova obiskala v izgnanstvu; na enem od obiskov v Leningradu je celo poskusil oditi zaradi nje v Moskvo, a so ga prijatelji pravočasno ustavili - to bi privedlo do strožje kazni.

V intervjuju iz leta 1982 je Josif Brodski govoril o povezavi: "Bil je zelo ploden čas. Veliko sem pisal. Nastajale so vrstice, ki se jih spominjam kot nekakšnega pesniškega preboja. " V pogovorih s Solomonom Volkovom je 18 mesecev, preživetih v Norinski, označil za "čudovito, če že ne najboljše obdobje v življenju". V času izgnanstva Brodskega so različni kulturni posamezniki, sovjetski in tuji, pisali pisma in zagovorjali pesnika; odločilno je bilo opozorilo sovjetski vladi od Jean-Paula Sartra, znanega socialističnega pisatelja.

Septembra 1965 se je rok izgnanstva skrajšal na odsluženi rok, Brodski pa se je vrnil v Leningrad. V nasprotju s podobo "junaka v izgnanstvu" in žrtve sovjetskega režima, ki so mu ga vsiljevali prijatelji in tisk, je Josif dejal: "Imel sem srečo... Drugim ljudem... je bilo veliko težje kot meni." Tudi mnogo let pozneje, na Zahodu, spominjajoč se tega obdobja, je Brodski dejal: "Nič posebno zanimivega ni v tem ... nočem dramatizirati."

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke