Zakaj Lev Tolstoj ni maral seksa?

arhivska fotografija, P.Mokienko/MAMM/MDF
Zagovornik etičnega življenja na eni strani in velik oboževalec žensk na drugi … Kakšen je bil najplodnejši (v polnem pomenu besede) ruski pisatelj v resnici?

Tolstoj je bil unikatna in kontroverzna osebnost. Številne ljubezenske afere in zapleti, ki jih je imel, so se prepletale s pridigami o moralnosti, čistosti in družinskih vrednotah. Ali je pisatelj z moralnimi pridigami v svojih delih iskal odrešenje za lastne grehe?

Sramota in nečistovanje

»Ko so me bratje prvič peljali v bordel, sem prvič storil to dejanje. Nato sem stal ob postelji in jokal.« Tako je Tolstoj opisal izgubo svoje nedolžnosti pri 16 letih.

Tolstoj je prvič začutil poželenje do ženske, ko je bil star 13 let. V svojem dnevniku je zapisal: »Močan občutek, kot je ljubezen, sem izkusil šele pri 13 ali 14 letih. A takrat nisem hotel verjeti, da je bila to ljubezen, saj je šlo za debelo hišno pomočnico (s sicer zelo lepim obrazom). Poleg tega je obdobje med 13 in 15 letom starosti za fanta najbolj zmedeno. Ne veš, kako bi si pomagal in poželenje te zgrabi z izjemno silo.«

Pri 18 letih je bodoči pisatelj začel redno pisati dnevnik. Bil je v bolnišnici, kjer se je zdravil zaradi spolno prenosljive bolezni. Zanj je bila bolezen velik šok in moral je razčistiti s svojimi čustvi. A celo bolezen mladeniču ni preprečila, da ne bi iskal še več mesenih ugodij. Pogosto je pisal o čutnosti in premišljeval o lastni pohoti.

Leta 1854 med krimsko vojno je njegova vojaška enota preživela nekaj časa v Bukarešti. Z očitnim razočaranjem je 26-letni pisatelj nekoč v dnevnik zoper zapisal, kako »je ponorel«: »Imel sem več žensk, lagal sem, a najhujše od vsega – pod ognjem se nisem obnašal tako, kot sem upal, da se bom.«

Nekaj let zatem se je vrnil na svoje posestvo Jasnaja poljana in se, ker ga je močno mučil dolgčas, pogosto pritoževal nad tem, da vsak dan doživlja pohotne želje, zaradi česar se je počutil umazanega. »Nekoč in nekako sem se odločil, da si za ta dva meseca najdem ljubico … Grozna pohota, ki meji že na bolezen … Sprehajal sem se po vrtu. Zelo lepa kmetica prijetne lepote … Neznansko se mi gnusijo ti nemočni impulzi ob pregrehi. Pregreha sama bi bila boljša.«

Če sodimo po pisateljevih dnevniških zapisih, je bil Tolstoj neverjeten ženskar in tudi mnogi raziskovalci so prišli do tega zaključka in tako razširili govorice o ogromnem številu otrok, ki naj bi jih domnevno spočel Tolstoj s kmečkimi ženskami (v resnici zagotovo vemo samo za enega takšnega otroka). A razuzdanost in obiski bordelov so bili pogosta praksa mladih plemičev tistega časa. Tolstoj je izstopal ravno zaradi količine pozornosti, ki jo je namenjal temu, in lastne zaskrbljenosti, ki jo je čutil lastnih dejanjih.

Boj zoper pohoto

Lev Tolstoj leta 1856

Pisatelj je venomer prespraševal svoj odnos do mesene ljubezni in si postavil podobo človeka, kakršen bi moral postati. Tako je leta 1855 pisal: »Človeško bitje načeloma stremi k duhovnemu življenju in za dosego duhovnih ciljev mora najti položaj, v katerem zadovoljevanje mesenih želja ni v nasprotju ali pa je skladno z zadovoljevanjem duhovnih prizadevanj. /.../ Tukaj je torej moje novo pravilo poleg tistih, ki sem si jih zadal dolgo nazaj – biti aktiven, razumen in skromen.«

Da bi zadušil pohoto, se je Tolstoj vseskozi z nečim ukvarjal. Z letom 1856 je začel aktivno iskati ženo in bil odločen pustiti svoje razuzdano življenje za sabo. A nobena kandidatka ni bila »primerna«. Šele šest let kasneje, ko je dopolnil 34 let, je spoznal 18-letno Sofijo Bers, ki je bila to, kar je iskal.

Pred poroko je poskušal »očistiti svojo vest« in mladi nevesti pokazal svoje dnevniške zapiske. Hotel je, da med njima ne bi bilo nobenih skrivnosti, in prisegel, da ji bo zvest. Ljubezenske afere, ki jih je opisoval v dnevniku, so Sofijo večkrat spravile v jok. A na koncu je vendarle pristala na poroko in po obredu je Tolstoj svojo mlado ženo takoj odpeljal na Jasno poljano.

Srečno poročena?

Sofija Bers leta 1862

Tolstoj ni bil samo moralen ampak tudi zelo zelo pobožen. Velja prepričanje, da je bil pravi gospodinjski tiran, ki je svojo ženo prisilil, da mu je rodila 13 otrok enega za drugim. Razlog je bil preprost: bilo ga je »strah božje kazni«.

Nekoč, ko je Sofija imela gnojni tumor, so poklicali zdravnika, ki je prosil Tolstoja za dovoljenje za operacijo. Ta pa se dolgo časa ni mogel odločiti, ker je menil, da se »božji volji ne gre zoperstavljati«, četudi bi žena lahko umrla.

Kljub temu ga je žena ljubila in mu bila popolnoma predana. Upravljala je s celotno Jasno poljano, skrbela za otroke in vsakdanja gospodinjska opravila ter večkrat prepisala Vojno in mir.

Tolstoj je bil prepričan, da je usoda ženske družinsko življenje. Vzemimo na primer lik Nataše Rostove, ki je našla srečo v otrocih ali Kitty Ščerbatski ali pa Anna Karenina, ki jo je spremenilo materinstvo. Vsi vemo, kaj je Tolstoj »storil« Karenini, ko je žrtvovala svojo družino zavoljo strasti in pozabila na svojega sina ...

Celibat

V osemdesetih letih 19. stoletja je Tolstoj izkusil duhovno razsvetljenje in popolnoma spremenil svoj pogled na svet. Na primer, hotel se je odreči zasebni lastnini in avtorskim pravicam do svojih del. Spremenil se je tudi njegov odnos do zakona – če so njegova prejšnja dela družino predstavljala kot nekaj najvišjega in najbolj vrednega, je bil zdaj popolnoma razočaran nad zakonsko zvezo in je reflektiral svoje misli v Kreutzerjevi sonati.

V noveli govori o osnovni naravi strasti, o nemoči človeka, da bi nadzoroval svojo pohoto, in o destruktivni moči ljubosumja. Junak novele, ki je bil v mladosti velik svobodnjak, kakor tudi avtor sam, pravi, da so bile ženske narejene samo za to, da vznemirjajo moške. Iz ljubosumja nato ubije svojo nedolžno ženo.

V tistih časih Tolstoj ni bil samo slavni pisatelj ampak tudi pravi duhovni voditelj. Vsako njegovo novo delo je pri javnosti naletelo na veliko povpraševanja in je pustilo izjemen pečat, zaradi česar so carjevi cenzorji po izidu Kreutzerjeve sonate le-to prepovedali. Pavel Basinski, strokovnjak za Tolstoja, je zapisal: »Po prebiranju Kreutzerjeve sonate so mladi ljudje začeli zavračati zakon in razplod, češ da je družinsko življenje osnovano na nečistih spolnih instinktih.«

Lev Tolstoj z ženo leta 1906

Pisatelj je zdaj na spolnost gledal ne kot na veselo dejavnost mladine ampak kot na resno odvisnost. »Prešuštnik ni žaljivka ampak bolezen (menim da isto velja za prešuštnice), stanje tesnobe, radovednosti in potrebe po novosti, ki izhaja iz prijetne interakcije ne z eno ampak z več osebami. Prešuštnik lahko, podobno kot pijanec, abstinira, vendar ostaja prešuštnik in bo ob prvi izgubi nadzora klonil,« je zapisal Tolstoj. »Jaz sem prešuštnik,« je dodal.

Medtem, ko je delal na Kreutzerjevi sonati, je prejemal brošure od šejkerjev, ameriškega verskega gibanja, ki je pridigalo o celibatu. Svojemu prijatelju Vladimirju Čortkovu je pisal, da so mu ti samo še bolj utrdili njegov pogled na zakonsko zvezo. Od takrat Tolstoj ni pridigal več samo o morali in potrebi po boju zoper prešuštvo ampak tudi o čistosti in celibatu.

Proti koncu svojega življenja je Tolstoj sprejel odločitev, da se bo povsem osvobodil od zakona. Pustil je ženo in dom, deset dni zatem pa umrl na železniški postaji v sosednji provinci.

Preberite še:

Nesrečni ruski pesniki, ki so najbolj trpeli

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke