Kako so se v Sovjetski zvezi borili proti smrtonosnim boleznim

Maj Načinkin/Sputnik, Russia Beyond
V odnosu do nevarnih epidemij se sovjetske oblasti nikoli niso ustavljale na pol poti. V boju proti njim so pogosto poleg zdravnikov aktivirali tudi vojsko, policijo, KGB in celo vojno mornarico.

Kuga

To nevarno bolezen je v Moskvo leta 1939 prinesel mikrobiolog Abram Berlin iz Saratova. Pri izvajanju poskusov na živalih je uporabljal žive povzročitelje okužbe, zato se je moral držati stroge karantene.
Po nepričakovanem klicu iz Moskve pa se je moral nemudoma odpraviti v prestolnico in tako je kuga prišla na svobodo. Berlin je bival v hotelu Nacional, obiskal restavracijo in frizerja.

Nato se je začel počutiti zelo slabo in bil hospitaliziran z napačno diagnozo pljučnice. Precejšnjo zaslugo za to, da je bila preprečena epidemija, ima dežurni zdravnik 1. moskovskega medicinskega inštituta Simon Gorelik.

Ta je pri pacientu odkril pljučnično kugo in o nevarnosti takoj sporočil nadrejenim ter se samoizoliral skupaj z Berlinom. Vedel je, da sta okužena oba in da takrat za kugo še niso poznali zdravila.

Operativci varnostne službe NKVD so našli in izolirali vse, ki so prišli v stik z Abramom Berlinom. Kliniko medicinskega inštituta so zaprli, hotel Nacional pa dezinficirali, pri čemer so to počeli ponoči, da bi preprečili paniko in odtekanje informacij.

Epidemijo kuge je na koncu uspelo obvladati, še preden je zares izbruhnila. Od te smrtonosne bolezni so takrat umrli le trije: Gorelik, Berlin in njegov frizer.

Črne koze

Črne koze so v ZSSR prišle leta 1959 skupaj s slikarjem Aleksejem Kokorekinom, ki se je vrnil iz Indije. Na potovanju je podcenjeval nevarno bolezen in se udeležil pogrebne slovesnosti sežiga nekega brahmana, kjer se je tudi okužil.

Potem ko je dobil vročino, močan kašelj in bolečine po vsem telesu, se je Kokorekin obrnil po pomoč v bolnišnico. Zdravniki so postavili napačno diagnozo gripe, kljub temu da je imel pacient po vsem telesu izpuščaje, netipične za to bolezen.

O tem, da so se v državi pojavile črne koze, je postalo jasno šele dva tedna po smrti slikarja. Nekaj ljudi, ki je bilo z njim v stiku, je začelo doživljati podobne simptome.

Ko je bila diagnoza potrjena, so vse moskovske zdravstvene službe, oddelki policije in KGB-ja stopili v boj zoper smrtonosno bolezen. Varnostni organi so iskali in pošiljali v karanteno vse, ki so imeli bližnji stik s Kokorekinom ali člani njegove družine ter tudi tiste, ki so od njega prejeli kakšen spominek iz Indije.

Bolnišnica, kjer je ležal okuženi pacient, je bila karantenirana. Za tisoč zaprtih zdravstvenih delavcev in pacientov so dali na razpolago državne blagovne rezerve bolnišnične posteljnine, ki je bila predvidena za primer vojne.

A glavni ukrep je predstavljalo vsesplošno množično cepljenje celotnega prebivalstva Moskve in Moskovske regije, ki je bilo brez primere v zgodovini. Zdravniki, ki so delali noč in dan, so v samo enem tednu cepili več kot 9 milijonov ljudi.

Nevarno bolezen so potrdili pri 45 ljudeh, od katerih so trije umrli. 19 dni od začetka ukrepov v sovjetski prestolnici ni bilo več bolnih.

Kolera

Kolera, ki je prišla v ZSSR iz Irana, je leta 1970 zajela vso črnomorsko obalo. Epidemija se je pojavila na vrhuncu turistične sezone, ko se je v obmorskih mestih trlo dopustnikov.

Bolezen se je postopoma razširila po vsej državi, vključno z Moskvo in Leningradom. Za to so bile delno odgovorne lokalne oblasti, ki so po zvočnikih opozarjale ljudi na izbruh bolezni in jih pozivale, naj nemudoma zapustijo obmorska mesta.

Za razliko od njih pa je centralna oblast reagirala hitro in odločno. V boj z boleznijo so aktivirali ne samo na tisoče zdravnikov ampak celo vojsko in vojno mornarico.

Žarišča izbruha kolere, Odesa, Batumi in Kerč, so padla pod karanteno. Izhod iz teh mest je bil mogoč le po temeljitem bakteriološkem pregledu posameznika. V mesta je zapeljalo na ducate ladij in vlakov, ki so bili pretvorjeni v premične laboratorije.

Med tisočimi turisti, ujetimi v mestih, se je začela širiti panika. Mnogi so poskušali obiti ali pa se celo prebiti skozi vojaške kordone. Stanje se je umirilo šele, ko je Sovjet ministrov ZSSR sprejel podaljšanje službenih potovanj in dopustov z ohranitvijo plač vsem tistim, ki so se po sili razmer znašli v karanteni.
Do novembra 1970 je bila epidemija kolere v ZSSR dokončno zaustavljena. Oblasti so po tej izkušnji na črnomorski obali ter ob porečju rek v Povolžju in na Uralu začele množično graditi čistilne naprave.

Vranični prisad

Izbruh vraničnega prisada na Uralu aprila leta 1979 ostaja najbolj kontroverzna epidemija v zgodovini Sovjetske zveze. Po različnih podatkih naj bi od nje umrlo med 60 in 100 ljudi.

Vsak dan je v infekcijske klinike mesta Sverdlovsk (današnji Jekaterinburg) prišlo med 5 in 10 ljudi, ki so trpeli za močnim infekcijskim šokom.

Kakor se je izkazalo kasneje, je bil vzrok smrti ljudi vranični prisad, zato so v mestu za obolele vzpostavili posebni oddelek, hkrati pa izvedli množično cepljenje prebivalstva ter dezinfekcijo celotnega mesta (po neuradnih podatkih celo s helikopterji). Do junija je bila epidemija obvladana.

Po uradni razlagi je bil vzrok za nevarno bolezen meso okužene živine, čeprav obstaja še druga razlaga, ki pravi, da naj bi epidemijo povzročile »pobegle« spore vraničnega prisada iz vojaškega laboratorija št. 19, ki je stal v eni od četrti mesta Sverdlovsk. Obstaja še ena domneva, ki krivdo za izbruh vraničnega prisada na Uralu pripisuje delovanju tujih tajnih služb, ki naj bi poskušale diskreditirati Sovjetsko zvezo na predvečer moskovske olimpijade leta 1980.

Uradni podatki o tej tragediji ostajajo tajni in bodo dani v javnost šele 75 let po incidentu, leta 2054.

Preberite še:

Kako je Sovjetska zveza opravila z epidemijo črnih koz v 19 dneh

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke