Polikarpov I-153, znan tudi kot Galeb, se je sovjetskim zračnim silam pridružil na predvečer druge svetovne vojne leta 1939. Čeprav se je izkazal v bitki pri Halkin Golu proti Japoncem, pa se ni mogel primerjati z letali nemške Liftwaffe, ko se je začela invazija.
Ta lovec je bil slabši od svojega glavnega tekmeca, nemškega Messerschmitta Bf 109 skoraj v vseh pogledih, še posebej pa v hitrosti (510 km/h proti 434 km/h). Počasni Galeb ni mogel zasledovati niti nemških bombnikov, kakršen je bil Ju-88, ki je dosegel hitrost preko 460 km/h.
»Ne moreš se izvleči iz zračnega boja, ne moreš loviti (lovcev Bf 109), lahko samo manevriraš in poskušaš zaščititi samega sebe,« je komentiral pilot Aleksander Rjazanov iz 10. gardijskega lovskega polka.
Poleti 1941 je preko 1.300 lovcev I-153 stalo nasproti nemškemu letalstvu. Tisti bolj izkušeni piloti so z galebi izvajali manevre, s katerimi so skušali presenetiti nasprotnika, a kasneje je bila namembnost teh lovcev spremenjena v napadanje kopenskih ciljev ter spremljanje nočnih bombnikov.
Počasen in zastarel I-153 leta 1944 ni več zmogel sodelovati v hitri ofenzivi Rdeče armade. Po upokojitvi so ta letala uporabljali za patrulje in zaščito pomorskih konvojev.
Eden od najboljših sovjetskih bombnikov iz tridesetih let Tupoljev SB (ANT-40) je kraljeval na nebu med špansko državljansko vojno. S hitrostjo 450 km/h je bil izven dosega nasprotnikovih lovcev, kakršen je bil npr. italijanski Fiat CR.32 (354 km/h) ali nemški Heinkel He 51 (337 km/h).
Hitrost je SB bombniku omogočala, da je opravljal dnevne misije brez spremstva lovcev. A njegova dominacija se je končala spomladi 1937, ko se je na španskem nebu pojavil hitri Messerschmitt Bf 109 (514 km/h).
Kljub dejstvu, da je bilo letalo leta 1941 že popolnoma zastarelo, pa je ostalo v vlogi glavnega bombnika sovjetskih zračnih sil. Med nemško invazijo so SB bombniki trpeli velike izgube, ko so na nebu srečali svoje »stare prijatelje« Bf 109.
Zadnja večja bojna uporaba SB-jev je bila med bitko pri Stalingradu. Po letu 1943 so jih uporabljali kot kurirska letala in za prevoz ljudi in zalog, s katerimi so oskrbovali partizanske skupine v vzhodni Evropi, ter za transportiranje saboterskih enot za sovražnikove linije.
Ko so si Nemci priključili Češkoslovaško leta 1939, so dobili v roke 32 SB bombnikov, ki so bili pred tem narejeni po licenci na Češkem in poimenovani Avia B.71. Med vojno jih je Nemčija dostavila svoji zaveznici Bolgariji. Več bombnikov so proti Sovjetom uporabili tudi Finci, vendar so bila letala na koncu zaplenjena nazaj.
»Če si se naučil pilotirati I-16, si lahko letel z vsem, vključno z navadno palico! Je zelo ’’strogo’’ a zelo okretno letalo,« je nekoč zapisal pilot Vladimir Tihomirov iz 12. lovskega polka. Ta lovec je bil neprizanesljiv in je od pilota zahteval visoko usposobljenost.
I-16 se je uspešno dokazal med špansko državljansko vojno in v vojni z Japonsko na Daljnem vzhodu. A leta 1941 je bil že zastarel in tudi številne korenite nadgradnje mu niso več pomagale.
A prav od teh lovcev se je pričakovalo, da bodo ubranili množičen nemški napad, še preden so se na nebu pojavili kasnejši naprednejši lovci Jakovljeva (Jak) in Lavočkina (La). Preko 1.600 oslov (kakor so imenovali I-16) je čakalo v pripravljenosti na zahodu države pred začetkom operacije Barbarossa. Predstavljali so preko 40 odstotkov sovjetskega vojnega letalstva v tej regiji.
Kljub večji okretnosti od nemškega Bf 109 so bili I-16 precej počasnejši in slabše oboroženi, zato so piloti lahko upali le na medsebojno kritje in napade presenečenja. Na ta način je bil 16. januarja 1943 sestreljen nemški as Alfred Graslawski, ki ga je sestrelil I-16, ki se je nenadoma pojavil izza oblakov.
Preberite še:
Sovjetska dominacija na nebu: pet najboljših letal iz druge svetovne vojne
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
