Kako so se Francozi med drugo svetovno vojno borili za in proti Sovjetom

Bundesarchiv, Archive photo, Pixabay
Francozi, ki so prostovoljno vstopili v Hitlerjevo vojsko proti Sovjetom, so to počeli pod slogani maščevanja za Napoleonov poraz in smrt francoskih vojakov v ruski zimi leta 1812. Verjeli ali ne, od vseh kolaborantov, ki so sodelovali v nemški vojski, so se prav oni najbolj približali Moskvi. A nato so tudi sami klonili. Na drugi strani pa je že rasla francoska odporniška vojska, ki se je borila z ramo ob rami z Rdečo armado.

Junija 1940 je nemški Wehrmacht porazil francosko vojsko in zapečatil usodo Tretje francoske republike. Čeprav je Francija po tem izstopila iz vojne, pa nekateri Francozi niso položili orožja.

Narod je bil razdeljen; eni so stremeli k osvoboditvi svoje domovine, drugi pa so sprejeli novo resničnost, v kateri je v Evropi zavladala nacistična Nemčija. Francoske svobodne sile Charlesa de Gaulla so se v kolonijah po vsem svetu spopadale s kolaboracionističnim vichyjskim režimom. Ta spopad je dosegel celo daljno, hladno Rusijo.

»Za zaščito civilizacije«

Predsednik vichyjevske Francije Philippe Petain in Adolf Hitler oktobra 1940

»Ta vojna je naša vojna, šli bomo do konca, do zmage.« S temi besedami je vodja fašistične Francoske narodne stranke Jacques Doriot komentiral nemški napad na Sovjetsko zvezo poleti 1941. Prav raznovrstne kolaboracionistične organizacije, ki so delovale na okupiranem območju Francije in marionetnega vichyjskega režima, so postale glavne pobudnice odprave francoskih vojakov na vzhodno fronto.

Hitler je bil do teh idej na začetku skeptičen. Menil je, da to nima nikakršnega smisla, češ da bo kampanja proti Sovjetom trajala največ pet mesecev. Poleg tega svojemu podjarmljenemu nasprotniku ni želel dati priložnosti za izboljšanje njegovega geopolitičnega položaja. Cilj vichyjskega režima je bil namreč prav ta – si preko francoskega sodelovanja v »evropskem boju zoper komunizem« zagotoviti dobre pogoje v povojni ureditvi Evrope.

Vzpostavitev francoskega kontingenta, sestavljenega iz prostovoljcev, se je ponujala kot dobra propagandna poteza. Že poleti 1941 so se odprle prijavne točke za vse, ki bi želeli iti v boj »za zaščito civilizacije proti vzhodnemu barbarstvu«.

Francoska legija

Francoski prostovoljci, september 1941

Za razliko od sosednje Španije, kjer so iz prostovoljcev že uspeli sestaviti celo divizijo (18.000 mož), je nabor v Franciji šel počasneje. Če so bili v Španiji še sveži spomini na državljansko vojno in sodelovanje Sovjetov v njej, pa v Franciji ni bilo pretiranega navdušenja za pohod v oddaljeno in nič kaj vabljivo Sovjetsko zvezo.

V celotnem obstoju Legije francoskih prostovoljcev, se vanjo ni vključilo več kot 7.000 ljudi. Prvi kontingent je štel komaj 2.352 mož.

Po prihodu prostovoljcev v kasarno pri Versaillesu je legionarje čakalo prvo razočaranje. Namesto francoske uniforme jih je čakala standardna sivo-zelena nemška, ki so ji zgolj dodali našitke s francosko zastavo. Legija se je vključila v sestavo nemške vojske kot 638. pehotni polk in se jeseni 1941 odpravila na vzhodno fronto.

Po stopinjah Velike armade

Vojak Francoske legije v Rusiji

Francoski legionarji so bili poslani pred Moskvo v samo jedro operacije Tajfun. Znašli so se bližje sovjetski prestolnici od katerihkoli drugih nemških zaveznikov, med katerimi so bili Romuni, Madžari, Hrvati, Italijani, Slovaki idr. Do Moskve jih je ločilo le 63 km.

Nemška in vichyjska propaganda sta o legionarjih govorili kot o »naslednikih Napoleonove Velike armade«, ki so poklicani, da ponovno vzpostavijo čast in slavo svojih prednikov. Francozi so organizirali celo redna srečanja na Borodinskem polju, kjer se je septembra 1812 odvijala velika bitka z Rusijo.

A 638. polk je v marsikaterem pogledu ponovil pot Napoleonovih vojakov. Skupaj z drugimi deli armadne skupine Center so bili deležni močnega protinapada Rdeče armade. Legija je v spopadih in mrazu izgubila več kot 500 pripadnikov, kar je bil za tako majhno formacijo velik udarec.

Francosko legijo so nato premestili v Smolensk za boj proti partizanom v beloruskih gozdovih. Po drugem, ponovno neuspešnem spopadu z Rdečo armado leta 1944 je bila legija dokončno umaknjena s fronte in razpuščena. Mnoge pripadnike so pridružili novi francoski 33. SS diviziji Karel Veliki (Charlemagne), ki je branila Hitlerjev bunker - Führerjevo zadnje zaklonišče v Berlinu.

»Proti naši volji«

Še zdaleč pa se niso vsi Francozi na vzhodni fronti znašli po lastni volji. Več kot sto tisoč prebivalcev Alzacije in Lotaringije, ki sta bili priključeni k Tretjemu rajhu leta 1940, je bilo označenih za čistokrvne Nemce in mobiliziranih v vojsko. To ponemčevanje je bilo izvedeno sicer šele leta 1942, ko je vojna proti ZSSR zahtevala vse več človeških virov.

Večinoma francosko govoreči prebivalci omenjenih regij niso ravno goreli od želje, da bi se vojskovali za Hitlerja. Znane pod skupnim nazivom malgré-nous (proti naši volji) so jih v manjših skupinah razporejali v druge nemške enote ter pošiljali daleč od doma na vzhod.

»Včasih smo zajeli zanimive osebe. Prišli smo v neko vas, kjer je pred kočo stala ženska in nas vabila noter. Vstopili smo, tam pa je za stolom sedel Nemec v uniformi! Ženska reče – To je Francoz! Preverili smo dokumente in res je bil Francoz. Prosili smo ga celo, da zapoje francosko himno in zapel jo je brezhibno. Tako ga na koncu niti nismo zajeli.« je zapisal nadporočnik v Rdeči armadi Roman Glok.

Skupni boj proti agresorju

Medtem ko je vichyjska vlada iskala možnost, kako sodelovati v Hitlerjevem križarskem pohodu na vzhod, so njihovi nasprotniki Svobodne francoske vojske razmišljali, kako bi jim pokvarili načrte. »Vsak, ki se bori proti Nemčiji, se obenem bori za osvoboditev Francije,« je izjavil de Gaulle na dan, ko je bila napadena Sovjetska zveza.

De Gaullovci pa še zdaleč niso imeli neskončnih zmožnosti. Ker niso imeli kapacitet, da bi se borili s kolaboranti na evropskih tleh, so stremeli k temu, da izpod nadzora vichyjskega režima iztrgajo kolonije. A tam jih še zdaleč niso povsod pričakali kot osvoboditelje. Mnogi Francozi so prezirali de Gaulla zaradi sodelovanja z Britanci, ki so po njihovem prepričanju pustili na cedilu francosko vojsko pri Dunkirku in tudi napadli francosko mornarico ob alžirski obali, da ne bi padla v roke Nemcem. Ta napad je stal približno 1.300 življenj francoskih mornarjev.

Tudi samemu vodji »svobodnih Francozov« je misel na odvisnost od Britanije povzročala nelagodje. Rešitev za izhod iz te odvisnosti je videl v angažiranju protinemških francoskih skupin na vzhodni fronti in vzpostavitev odnosov s sovjetskim zaveznikom.

Francoski piloti v sovjetskih letalih

Piloti polka Normandija-Neman na vzhodni fronti

Prvotna ideja je bila na vzhodno fronto poslati francosko mehanizirano divizijo, ki je bila nameščena v Siriji. A spričo zahtevnosti operacije je namesto tega padla odločitev o vzpostavitvi letalske skupine na ozemlju Sovjetske zveze. Ob koncu leta 1942 so v ZSSR začele prihajati skupine francoskih pilotov prostovoljcev na služenje v novoustanovljeni eskadrilji Normandija.

Francozi so se v luči svoje politike odmika od britanske odvisnosti obrnili po pomoč k Sovjetom in jih prosili za njihova letala, kljub temu, da so bili v okolici Moskve takrat na voljo tudi britanski lovci Hurricane.

Francoski piloti so tako dobili sovjetske lovce Jak-1, s katerimi so bili po pričevanjih sodeč zelo zadovoljni: »Je lažji od Spitfireja, hitrejši in udobnejši za upravljanje. Hitro poleti in je zelo okreten … Idealno je bil prilagojen na sneg, blato in neskončna ruska polja,« je pisal pilot Roland de la Poype v svojih spominih.

Lovce Jak-1 so kasneje zamenjali sicer manj okretni a hitrejši in bolje oboroženi lovci Jak-9. Vojno so francoski piloti končali na letalih Jak-3.

Nekdanji sovražniki v sovjetski službi

Piloti francoske eskadrilje so leteli v lastnih uniformah (v britanskih letalskih silah jim takšne svobode niso pustili) s francoskimi zastavami na letalih. Sovjetsko poveljstvo se praktično ni vmešavalo v notranje zadeve polka, kar je bila velika razlika v primerjavi z Britanci.

Sovjeti so celo dovolili, da se v sestavo eskadrilje vključijo ruski prostovoljci, potomci belih emigrantov v Franciji in nasprotniki boljševikov po državljanski vojni. Diplomat Aleksander Bogomolov je v pogovoru z enim od teh pilotov Konstantinom Feldzerjem dejal: »Tudi če boste vi ali Francozi naenkrat prišli na idejo, da bi ponovno na prestol postavili carja, to za nas ne predstavlja nobenih težav, saj si sto milijonov Rusov tega nikakor ne želi.«

Potem ko so francoske kolonije začele prehajati pod nadzor Svobodne francoske vojske, so v ZSSR prihajali tudi nekdanji piloti kolaborantskega vichyjskega režima. V polku je večkrat prišlo do konfliktov, ki so nemalokrat prerasli v pretepe. A sčasoma so se vichyjci odkupili za svojo preteklost, eden med njimi Jacques André pa je postal celo junak Sovjetske zveze.

Tako v zraku kot na tleh

Polk Normandija, ki je leta 1944 k imenu dobil še »Neman«, je sodeloval v ključnih bitkah – pri Kursku, v operaciji Bagration in tudi v operaciji v Vzhodni Prusiji.

Sovjetsko poveljstvo je visoko cenilo usposobljenost francoskih pilotov, vendar jih po drugi strani kritiziralo zaradi gorečega individualizma. Piloti so namreč večkrat prekršili formacijo in se eden po eden odpravljali na »svobodni lov« za posameznimi sovražnikovimi letali. Pogosto so se zaganjali v večje skupine nemških lovcev, kar se je nemalokrat končalo z njihovo smrtjo. Poleg tega so zajete francoske pilote Nemci na licu mesta streljali, saj so pri vichyjskem režimu veljali za »izdajalce domovine«.

Polk Normandija-Neman pa se ni boril le v zraku ampak tudi na tleh. Francoski piloti so pogosto patruljirali po beloruskih in litvanskih gozdovih, kjer so iskali posamezne odrezane dele sovražnikovih odredov. Francozi so bili v odnosu do ujetnikov bolj prizanesljivi od Sovjetov. Kljub temu, kakor je zapisal prevajalec polka Igor Ejhenbaum, so piloti, kadar so naleteli na francoske prostovoljce v Wehrmachtu, te streljali brez sodbe.

Vrnitev domov

Osvoboditev Pariza

Kljub temu, da je skupaj z ameriško-britanskimi silami leta 1944 Francijo osvobajala tudi vojska generala de Gaulla, je bilo odločeno da polk Normandija-Neman ostane na vzhodni fronti. Šele junija 1945 so piloti prejeli ukaz o vrnitvi domov.

Francoski piloti so leteli domov v svojih letalih Jak-3 - »skromnim darilom Sovjetske zveze Franciji«. Prav ti lovci so postali osnova za obnovo francoskih letalskih sil po vojni.

Polk Normandija-Neman je ob 42 izgubah sestrelil 273 sovražnikovih letal, kar je predstavljalo 80 odstotkov skupnega števila zračnih zmag Svobodne francoske vojske med drugo svetovno vojno.

Preberite še:

Od traktorista do tankovskega asa: O življenjski poti Anatolija Raftopula

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke