Kar se tiče boja z epidemijami, so se sovjetske oblasti morale najprej spopasti z nezavidljivim nasledstvom. Ruski imperij je bil namreč pri svetovnem vrhu, kar se tiče razširjenosti nalezljivih bolezni. Leta 1912 je bilo registriranih okoli 13 milijonov infekcij, kar je takrat predstavljalo kar 7 odstotkov prebivalstva.
Sanitarne organizacije so sicer obstajale že pred revolucijo v mnogih ruskih mestih, a osrednje epidemiološke službe v državi ni bilo. Po prvi svetovni vojni in državljanski vojni, ki je sledila, se je stanje drastično poslabšalo.
Boljševiki so se morali že ob samem prihodu na oblast soočiti z izzivom. V državi je razsajala smrtonosna »španka« (španska gripa), da ne govorimo o tradicionalni koleri in tifusu. Kljub hudim povojnim gospodarskim težavam pa so nove oblasti vseeno namenile znatna sredstva za izboljšanje zdravstvenega stanja v državi in spodbujale prebivalstvo k prakticiranju njim do tedaj neznanih preventivnih ukrepov.
Z uvedbo dekreta o javnem zdravstvu 15. septembra 1922 so oblasti uvedle osrednjo zdravstveno organizacijo in po vsej državi so se začeli pojavljati sanitarno-epidemiološki centri, krajše SANEPID. Ti centri so zagotavljali vse potrebno za boj proti epidemijam, vključno z laboratoriji. 15. september velja za rojstni dan ruskega SANEPID sistema.
Oblasti so se zavedale, da je epidemije lažje preprečevati, kot pa se spopadati z njihovimi posledicami, zato so uvedle obsežne preventivne sanitarne ukrepe, ki so določali smernice tudi v proizvodnji prehrambenih izdelkov in v gostinstvu. Že proti koncu dvajsetih let 20. stoletja je strmo upadla smrtnost, tudi pri otrocih, pogostost izbruha nalezljivih bolezni pa se je opazno zmanjšala.
Vzporedno so v Sovjetski zvezi veliko pozornost posvečali usposabljanju bodočih epidemiologov, mikrobiologov in infektologov. V začetku tridesetih let so v okviru medicinskih fakultet po državi nastale prve sanitarno-higienske katedre.
Druga svetovna vojna je povzročila množične migracije in obsežno opustošenje nekaterih delov države, s čimer se je tudi močno poslabšala zdravstvena situacija v ZSSR. Po državi so se razširile griža, malarija, tifus in virusni hepatitis. Za reševanje tega problema so bili znotraj Rdeče armade organizirani posebni sanitarno-epidemiološki odredi, ki so delovali tudi na osvobojenih območjih vzhodne Evrope. Nezanemarljivo vlogo pri reševanju zdravstvenega problema je igralo tudi privajanje vojakov k skrbi za osebno higieno.
V povojnem obdobju se je skupaj z industrijo razvijala tudi SANEPID služba in tako se je pojavila nova smer »radiološka higiena«, namenjena nadzoru in zmanjševanju vpliva ionizirajočega sevanja na prebivalstvo in delavce v proizvodnji.
V začetku sedemdesetih let je državna sanitarno-epidemiološka služba dobila široka pooblastila na področju varovanja okolja pred onesnaževanjem in v boju zoper nalezljive bolezni. Nobena tovarna v državi ni dobila soglasja za začetek obratovanja, dokler ni postavila primernih čistilnih naprav, in nobeno naselje ni moglo biti zgrajeno brez upoštevanja sanitarnih normativov in pravil. Navodila sanitarnih inšpektorjev so morala biti brezpogojno spoštovana, tako s strani državnih institucij kot navadnih državljanov.
Dodatno so bila vsa podjetja, organizacije, uradi in celo ministrstva posamezno odgovorna za spoštovanje sanitarno-higienskih normativov. V primeru neupoštevanja le-teh so grozili disciplinski in administrativni postopki ali pa celo kazenske ovadbe.
V obdobju dvajsetih let, med 1950 in 1970, se je pogostost trebušnega tifusa v Sovjetski zvezi zmanjšala za skoraj štirikrat, oslovskega kašlja za osemkrat, davica pa se je zmanjšala za več kot sedemdesetkrat. Razvita in uvedena so bila cepiva proti ošpicam, mumpsu, otroški paralizi in gripi. V državi je bil vzpostavljen učinkovit sistem preventivne medicine.
Sovjetska zveza ima ogromne zasluge tudi za to, da je leta 1980 s sveta praktično izginila ena najstrašnejših bolezni – črne koze. Že leta 1958 je ZSSR Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO) donirala 25 milijonov doz cepiva proti črnim kozam, poleg tega pa z njim založila še Indijo, Irak, Iran, Afganistan in Burmo. Količina cepiv, ki jih je WHO-ju podarila Sovjetska zveza, presega donacije vseh ostalih držav skupaj.
Preberite še:
Kako so se v Sovjetski zvezi borili proti smrtonosnim boleznim
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
