Drzna vstaja sovjetskih ujetnikov v mudžahedinskem zaporu Badaber

Getty Images
Med afganistansko vojno je bilo v mudžahedinskem taboru Badaber na ozemlju Pakistana ujetih 40 afganistanskih in 14 sovjetskih ujetnikov, ki so bili deležni vsakodnevnega mučenja. Situacija je na neki točki postala neznosna in dozorel je načrt za pobeg.

Med leti 1983 in 1985 je v majhnem pakistanskem kraju Badaber, 24 kilometrov od meje z Afganistanom, stalo begunsko taborišče. V bližini je bil vadbeni center Halid ibn Valid, kjer so se pod vodstvom tujih inštruktorjev urili pripadniki mudžahedinov in se od tam odpravljali čez mejo v Afganistan. V centru je delovalo 65 inštruktorjev, večinoma iz Pakistana in Egipta, šesterica pa je bila iz ZDA.

Kompleks je obsegal tudi taborišče z okoli 40 afganistanskimi in 14 sovjetskimi zaporniki. Sovjetski vojaki so bili pod strogim nadzorom, občasno deležni fizičnega mučenja in pritiskov, da sprejmejo islam. Situacija je postajala nevzdržna in tako so ujetniki skovali načrt, kako zajeti svoje stražarje in poiskati pomoč na sovjetski ambasadi v Islamabadu.

26. aprila 1985 v večernih urah, ko so bili vsi mudžahedini z izjemo nekaj stražarjev zbrani na odprtem za večerno molitev, je skupina sovjetskih zapornikov uspela razorožiti svoje nadzornike in se oborožiti z avtomatskim orožjem, težkim mitraljezom DŠK in minometi RPG ter osvoboditi ostale ujetnike. Njihov prvotni načrt naj bi bil prebiti se do radijske postaje in sporočiti svoje koordinate sovjetskemu letalstvu. Organizator vstaje je bil Nikolaj Ivanovič Ševčenko, ki so ga mudžahedini ujeli leta 1982.

Nikolaj Ivanovič Ševčenko (1956-1985)

Ob 11. uri zvečer so mudžahedini na ukaz vodje Islamske stranke Burhandudina Rabanija obkolili lokacijo. Pri tem so sodelovali tudi odredi pakistanske obmejne policije in vojske, oboroženi s težko bojno tehniko. Rabani je ujetnikom predlagal, naj se predajo, kar pa so oni kategorično zavrnili in zagrozili, da bodo pognali v zrak celotno skladišče streliva. Zahtevali so zvezo s sovjetsko in afganistansko ambasado v Islamabadu in z Rdečim križem. Rabani je zahteve vstajnikov zavrnil in ukazal napad, ki je nato trajal celo noč.

27. aprila ob 8. uri zjutraj je postalo jasno, da se ujetniki ne nameravajo predati, zato je Rabani ukazal artilerijsko obstreljevanje skladišča. Med enim od napadov je bil skoraj sam smrtno ranjen, ko je njegovega telesnega stražarja zadela krogla. Po napadu pakistanske težke artilerije je v skladišču streliva odjeknila huda eksplozija. Še danes ni jasno, ali jo je povzročila artilerija, ali pa so jo v zrak pognali ujetniki sami, potem ko so dojeli, da so v brezizhodni situaciji.

Sovjetski vojaki, ki so začeli vstajo v bazi Badaber.

Pakistanska stran je kar se je dalo dolgo prikrivala podatke o velikih izgubah, ki jih je pretrpela med zatiranjem vstaje. Po podatkih sovjetskih obveščevalcev naj bi bilo ubitih več kot 120 afganistanskih mudžahedinov, 6 ameriških svetovalcev, 28 častnikov pakistanske vojske in 13 predstavnikov pakistanskih oblasti. Po Rabanijevi različici je umrlo vsega 20 mudžahedinov, čeprav je bila baza Badaber v eksploziji dveh milijonov kosov streliva popolnoma uničena.

Kasneje je preiskava potrdila identiteto padlih sovjetskih ujetnikov. Vodji vstaje sta bila Nikolaj Ševčenko (zajet leta 1982) in Viktor Duhovčenko (zajet leta 1985).

Preberite še:

Napad na Aminov dvorec, ki je začel sovjetsko vojno v Afganistanu

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke