Futuristične podobe idej kolonizacije vesolja, ki so si jih zamislili Sovjeti

Prvi človek je stopil na Luno leta 1969. Presenetljivo so ob tej priložnosti sovjetski vizionarji podcenili zmožnosti človeškega tehnološkega razvoja. Leta 1958 je sovjetska revija "Tehnika-Molodeži" ("tehnika mladine") predpostavila, da prvi človek ne bo stopil na površino Lune pred koncem 20. stoletja. Preden pa bi se to lahko zgodilo, so pisali v reviji, bodo znanstveniki na Luno poslali satelit (kar se je zgodilo leta 1959) in na njeni površini eksplodirali jedrsko orožje v znanstvene namene (seveda se to v resničnem življenju še ni zgodilo).

Sovjetski umetnik Denis Daškov je predvideval, da bo Lunina postaja v prihodnosti zgrajena pod površino Lune, da bi zaščitila svoje prebivalce pred meteoroidi in ekstremnimi temperaturami, ki nihajo od + 120°C do -150°C.

Če se opremo na idejo umetnika, naj bi postajo napajale baterije na sončni pogon, ki bi se nahajale na površini zemeljskega satelita, do postaje pa bi bilo moč vstopati preko jaška. Kot kaže načrt, naj bi raziskovalci živeli na zgornjem nivoju postaje, medtem ko bi bili zrak, hrana in druge potrebne zaloge na spodnjem nivoju.

Naslednji umetnik, Fjodor Borisov, si je zamislil, da bodo bodoče Lunine postaje videti kot sferične hiše, prekrite z naravno prstjo, ki jo je moč najti na Lunini površini, da bi jih zaščitili pred elementi in težkimi razmerami na satelitu.

Cilinder O'Neill, futuristični koncept kolonizacije vesolja - ki ga je opisal ameriški fizik Gerard K. O'Neill v svoji knjigi "Visoka meja: človeške kolonije v vesolju" leta 1976 - je navdihnila vizionarje Sovjetske zveze: mnogi so jo prevedli in širili njene ideje na straneh sovjetskih znanstvenih revij.

Zlasti "Tehnika-Molodeži" je zasnovo cilindra O'Neill opisala kot: "Ustvarjena bo avtonomna vesoljska kolonija za 10.000 do 20 milijonov ljudi v obliki dveh povezanih cilindrov s premerom 7,5 kilometrov. Njihova rotacija bo ustvarila gravitacijsko silo, podobno zemeljski. Znotraj postaje in na zunanjih agronomskih obročih se bosta razvili kmetijstvo in živinoreja."

Ista revija je predstavila zasnovo futurističnega logističnega projekta pod nazivom "Centon". Ideja je podobna tistemu, kar je bilo prikazano v hollywoodskem filmu "Total Recall": tunel, ki prebije Zemljo in omogoči veliko hitrejši prevoz (katapultiranje) ljudi in tovora.

Sovjetski pisci so izračunali, da bi tak predor lahko zgradili v 48 letih. Če ga zgradili, bi predor dovolil potovanje skozi središče Zemlje v samo 43 minutah zaradi gravitacijskih sil, ki bi po besedah ​​sovjetskih futuristov napajale kapsule. Projekt Centro je bil obravnavan tudi kot nova metoda izstrelitve raket v vesolje, saj so sovjetski sanjači mislili, da bodo gravitacijske sile opravile delo bolje kot dragi in domnevno manj zmogljivi reakcijski motorji.

Zamisel o vesoljskem dvigalu, ki jo je prvi predlagal ruski raketni znanstvenik in pionir astronavtske teorije Konstantin Ciolkovski, je bila pozneje razvita v pogumen futuristični projekt, ki se je pojavil na straneh popularne znanstvene revije leta 1959. Avtor je predlagal gradnjo 35.800 km visokega stolpa za dostavo znanstvenikov in opreme v vesolje in morda izstrelitev vesoljskih ladij z vrha stolpa, da bi za vedno rešili težavo Zemljine gravitacije. Ni treba posebej poudarjati, da se te futuristične sanje niso nikoli uresničile.

Sovjetski inženir Sergej Žitomirski je med svojim raziskovanjem ideje o človekovi kolonizaciji vesolja predlagal ambiciozno zamisel o lebdečih mestih, ki naj bi se nahajala v atmosferi Venere. Mislil je, da bi lahko tehnologijo, uporabljeno pri gradnji cepelinov in balonov z vročim zrakom, uporabili za ohranitev postaj na površini kakih 50 ali 60 km nad površino Venere, kjer naj bi bili temperaturni in drugi pogoji ugodni za ljudi. Projekt so romantično poimenovali "Lebdeči otoki Venere".