Ko je revolucija leta 1917 razdelila rusko družbo, je država stopila v enega od najbolj krvavih konfliktov v svoji zgodovini. Državljanska vojna med rdečimi in belimi – privrženci in nasprotniki revolucije – je odnesla več kot 10 milijonov življenj.
Vzajemna mržnja med sprtima stranema se ni končala s porazom belega gibanja v Rusiji. Po vsem svetu so belogardisti ustanavljali protikomunistične organizacije in se borili na strani fašistov proti ZSSR v španski državljanski vojni in v zimski vojni na Finskem ter se pridružili Hitlerjevemu pohodu na vzhod ob izbruhu druge svetovne vojne.
Na drugi strani tudi sovjetske varnostno-obveščevalne službe niso sedele križem rok. Podrobno so spremljale aktivnosti bele emigracije, njene najpomembnejše in najnevarnejše predstavnike pa so polovili in likvidirali.
Ne glede na vse navedeno pa je obstajalo obdobje, ko smrtni sovražniki niso našli le skupnega jezika, pač pa so postali celo zavezniki in prijatelji. Zgodilo se je to v daljni Kitajski ...
Ko je bilo v začetku dvajsetih let belo gibanje na vzhodu Rusije poraženo, se je na deset tisoče vojakov skupaj z družinami umaknilo na kitajsko stran, kjer so si ustvarili nov dom. A dejansko so zgolj padli iz enega konflikta v drugega.
Na Kitajskem se je z letom 1916 začelo t. i. obdobje militaristov. Država je bila razdeljena med različne vojaške in politične frakcije, ki so se med sabo pogosto vojskovale.
Nekdanji belogardisti so za mnoge od teh frakcij bili pravo darilo. Za razliko od domačih vojakov z zelo nizko bojno usposobljenostjo, so ruski imeli odlično vojaško izobrazbo, visoko stopnjo bojne morale in bogate bojne izkušnje. Mnogi kitajski voditelji so jih zato vključili v svoje elitne straže.
Takratni vodja sovjetskih vojaških obveščevalcev Jan Berzin je o njih zapisal: »Zahvaljujoč pridobljenemu znanju in disciplini so to bile udarne enote, sposobne zadati poraz mnogo številčnejšemu nasprotniku.«
Proti koncu dvajsetih let so nacionalisti (Kuomintang) pod vodstvom Čang Kaj-Šeka s privoljenjem frakcij komaj uspeli združiti državo pod svojo oblastjo. A možnosti nadzora lokalnih elit v oddaljenih provincah iz prestolnice Nandžing so bile precej omejene.
Ko sta nepremišljena nasilna asimilacija in neuspešna gospodarska politika guvernerja province Sinkiang (Xinjiang) Džin Šurena je leta 1931 privedli k veliki vstaji muslimanskih Ujgurov, so oblasti v Nandžingu ostale nemočne. Še več – Čang Kaj-Šek je vstajo celo podprl, potem ko je izvedel, da se je guverner obrnil za pomoč k svojim sovjetskim sosedom. V provinco je nato vkorakala konjeniška divizija Nacionalno-revolucionarne vojske , sestavljena iz muslimanskih Dunganov pod vodstvom Maa Čungjinga, ki mu je bilo obljubljeno mesto guvernerja po padcu Šurena.
Kot v drugih delih Kitajske so bili Rusi dejavni tudi v Sinkiangu. Na poziv obupanega guvernerja, katerega vojska je trpela težke poraze, so formirali štiri polke. Kljub temu, da niso imeli zadosti sil za zadušitev vstaje, so vseeno obranili Šurenov režim pred sicer neizbežnim padcem.
Sovjetska zveza, ki ji je bil v interesu šibek Sinkiang, ni želela dopustiti, da bi se Kuomintang tam utrdil. Tako so se Sovjeti odzvali na prošnjo lokalnih oblasti za pomoč in posledično začeli sponzorirati tamkajšnje belogardistične ruske sile. Moskva se je sicer vzdržala neposredne intervencije.
Več ozemlja, kot so ga zavzeli vstajniki in 36. konjeniška divizija, več lokalnega muslimanskega prebivalstva se jim je pridružilo. Razen Ujgurov so se proti lokalnim oblastem borili še Kirgizi, Dungani, Džungari in drugi. Do sredine leta 1932 je za orožje poprijelo 70 odstotkov prebivalstva, že pozimi pa so prvič poskusili, sicer neuspešno, zasesti prestolnico Urumči.
Šeng Šicaj
javna domenaKo so uporniki presekali cestno povezavo med ZSSR in Sinkiangom, po kateri so potovali konvoji s pomočjo za Šurenovo vojsko, je padec njegovega režima bil samo še vprašanje časa. 12. aprila 1933 je general Šeng Šicaj ob pomoči ruskih belogardistov vrgel nesrečnega guvernerja in po prevzemu oblasti ves svoj napor usmeril v to, da bi dobil vojaško pomoč od Moskve. V ta namen je tudi večkrat letel v sovjetsko prestolnico.
Na koncu je Šicaj pomoč tudi dobil. Novembra 1933 je v Sinkiang prispela t. i. Altajska prostovoljska vojska. Da ne bi izkazovali neposredne sovjetske udeležbe v vojni, so bili vojaki odeti v belogardistične uniforme. Svoje nadrejene so sicer po navadi še zmeraj klicali »tovariš« namesto »gospod«.
Prva naloga rdečearmejcev je bila ponovno vzpostaviti nadzor nad cestno povezavo med ZSSR in Sinkiangom z zavzetjem mesta Čugučak. Pri tej akciji so sodelovali skupaj z belogardističnim 2. kozaškim polkom. To je bila prva skupna operacija nekdanjih smrtnih sovražnikov.
Naslednja naloga rdeče-bele vojske je bila pregnati vojsko Maa Čungjina iz okolice prestolnice, kar so tudi uspešno opravili. Februarja 1934 je bila vstaja dokončno zatrta. Da se kaj podobnega ne bi več ponovilo, je Šeng Šicaj Ujgurom zagotovil enake pravice, kot so jih imeli Kitajci.
Konec aprila 1934 je večina sovjetske vojske že zapustila Sinkiang. V Urumčiju so ostali vojaški svetovalci, konjeniški polk z nekaj več kot 1.000 pripadniki, artilerija in oklepni avtomobili. Tudi od štirih belogardističnih polkov je ostal samo eden.
Ma Čungjing
javna domenaMed kitajsko kampanjo se je izkazalo, da se nekdanji sovražniki niso bili zgolj sposobni složno bojevati, ampak tudi povsem dobro soobstajati. V sovjetskem poročilu, ki je bilo 26. marca 1935 poslano v Moskvo, je pisalo: »Obe skupini rdečih in belih živita ne samo mirno ampak celo družno … emigranti ne čutijo nobenih zamer do rdečih.«
Sovjetska zveza se je po kampanji dodobra zasidrala v Sinkiangu. Sovjeti so tja pošiljali orožje, usposabljali lokalno vojsko, vzpostavljali trgovske povezave in širili obveščevalno mrežo. Lokalni belogardisti se zaradi tega niso kdove kako obremenjevali, prav nasprotno – sami so z veseljem sodelovali s sovjetskimi obveščevalci, več tisoč med njimi pa se je celo uspelo dogovoriti s sovjetskimi oblastmi, da se vrnejo v domovino in začnejo novo življenje.
Šeng Šicaj je ostal zvest prijatelj Sovjetske zveze vse do začetka operacije Barbarossa (nemškega napada na ZSSR), ko se je odločil izkoristiti težko situacijo svojega zaveznika in zapustil njegovo okrilje. Stalin tega ni pozabil, in ko je leta 1944 Kuomintang vendarle prevzel oblast v provinci in vrgel preračunljivega guvernerja, mu ni izkazal nobene podpore.
Preberite še:
1969: Obmejni spopad, ki bi lahko prerasel v katastrofo
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
