Kako je najšibkejše sovjetsko letalo postalo eno najboljših med drugo svetovno vojno (FOTO)

Lahki bombnik U-2 (leta 1944 preimenovan v Polikarpov Po-2) se ni mogel kosati s sovražnikovimi lovci in je zaostajal tudi za vsemi nemškimi bombniki. Kljub temu je v ZSSR dobil status legende, ki so jo opevali v pesmih in častili v filmih. Kako je prišlo do tega?

Že na začetku nemške invazije na Sovjetsko zvezo je dvokrilni Po-2 veljal za »starčka«. Zasnovan je bil leta 1927 in služil kot vadbeno letalo za sovjetske pilote. Z njim so se prvič v nebo podali piloti začetniki, od tod tudi oznaka »U« (rus. učebni – vadbeni). Znano je bilo, da je začetnikom odpuščal tudi najhujše napake in skoraj nikoli ni padal v vriju.

Dvokrilnik je služil tudi kot kmetijsko letalo za gnojenje pridelka. Tudi potem, ko se je že izkazal za učinkovito orožje med vojno, so mu vojaki še zmeraj ljubkovalno pravili »kukuruznik«.

Neoboroženi Po-2 je dosegal zelo skromno hitrost 150 km/h in je lahko letel na razdalji do največ 400 km. A te pomanjkljivosti so Sovjeti na koncu uspeli pretvoriti v prednosti.

Za razliko od velikih hitrih letal je ta dvokrilnik lahko vzletal in pristajal na najmanjših in neutrjenih letališčih, včasih tudi kar na bojišču. »Z našim Po-2 smo pristali blizu glavnega štaba tankovske brigade, ki je bil sredi bojnega polja. V nizkem letu smo preleteli eksplozije bomb in dostavili skrivne pakete, nato pa ponovno poleteli nad ’morjem ognja’,« se spominja Jakov Šejnkman, drugi poročnik 994. letalskega polka. Ta prednost Po-2 se je izkazala obenem za ključno pri vzpostavljanju stikov s partizanskimi enotami.

Po-2 je bil uporaben kot kurirsko, transportno in izvidniško letalo, ki je nemalokrat koristilo tudi v boju z drugimi. A večno slavo si je dvokrilec pridobil v vlogi lahkega nočnega bombnika. Njegova nizka hitrost mu je omogočala, da leti zelo nizko, se učinkovito izogiba drevesom in zgradbam ter natančno zadane cilje na tleh. Pilot je lahko v popolni temi opazil svetilko ali cigaretni ogenj in nato odvrgel bombe. Sovražnikovi vojaki so bili tako pogosto prisiljeni, da iz strahu pred sovjetskimi bombniki preživijo mrzle ruske noči brez ognja.

»Po-2 je Nemcem kratil spanec. Na nebu se je slišalo brnenje, nato eksplozija bombe, nato zopet brnenje. Včasih so letalo opazili s pomočjo reflektorjev, nakar je celotna nemška obramba začela streljati po njem, a kukuruznik je kot začaran še naprej letel,« je zapisal narednik Jurij Kožin. »Njegova natančnost je bila neverjetna. Enkrat, med polno luno, sem bil na nikogaršnji zemlji. Preletel me je Po-2 in vrgel bombo samo 50 metrov od mene. Moj prvi odziv je bil – saj vendar bombardiraš naše! A nato sem dojel, daso bili takoj zraven nemški položaji!«

Ena od najbolj učinkovitih sovjetskih enot, ki se je borila v letalih Po-2, je bil 46. Tamanski gardni nočni bombniški polk, ki so ga sestavljale ženske pilotke. Nemci so jim pravili »nočne čarovnice«, saj so uspele uničiti 17 rečnih prehodov, 46 skladišč streliva, 86 bunkerjev, 9 vlakov in 2 železniški postaji. Med vojno je polk izgubil 32 pilotk, 23 med njimi je prejelo naziv junakinj Sovjetske zveze.

Proizvodnja letal Po-2 je bila izredno poceni in tudi popravljati se jih je dalo zelo enostavno. S preko 33.000 izdelanimi primerki je legendarni kukuruznik eno od največkrat proizvedenih letal v zgodovini. Njegova proizvodnja se je končala šele leta 1954 ob razmahu reaktivnih letal.

Še zanimivost: Po-2 je edino dvokrilno letalo v zgodovini, ki je »zmagalo« v zračnem boju z reaktivcem. Med korejsko vojno je nek ameriški prestreznik F-94 skušal napasti sovjetskega dvokrilca od zadaj, zaradi česar je moral upočasniti na manj kot 160 km/h, to pa je privedlo do izgube nadzora in strmoglavljenja.

Preberite še:

Simboli zmage v drugi svetovni vojni: slavna sovjetska bojna tehnika