»Naš polk se je v čeških gorah bojeval še pet dni po objavi kapitulacije fašistične Nemčije in nekaj fantov je padlo v bojih še po zmagi ...« se spominja veteran Vladimir Vostrov. Vsega skupaj je po uradni razglasitvi nemške kapitulacije na bojiščih padlo še nekaj tisoč vojakov Rdeče armade.
Kaj je Nemce spodbudilo, da so nadaljevali z bojem, tudi ko je bilo že vsega konec? Predvsem strah pred ruskim maščevanjem. Ta strah jih je spodbujal, da so se poskušali prebiti na zahod z enim samim ciljem – da se predajo Britancem in Američanom.
Dan po kapitulaciji Nemčije, objavljeni 8. maja, je na danskem otoku Bronholm, ki ga je zasedala nemška garnizija 11.000 mož, pristal maloštevilen sovjetski desant z 200 vojaki. Nemci so takoj dali vedeti, da se bodo predali samo zahodnim zaveznikom, ruskim desantnikom pa veleli, naj zapustijo otok ali pa bodo uničeni.
V odgovor so desantniki z bojem zavzeli luko in telegrafsko postajo ter prerezali komunikacijske kable. Poveljniku garnizije generalu Rolfu Wuthmannu so izstavili ultimat – v primeru, da njegovi vojaki ne položijo orožja, bo sovjetsko letalstvo bombardiralo otok. Po nekaj urah so se Nemci predali, osvoboditev Bornholma pa je stala življenja 30 sovjetskih vojakov.
Istega dne, 9. maja, so se okoli otoka odvijali morski in zračni boji z nemškimi konvoji, ki so prodirali na zahod. Skupno je bilo potopljenih deset ladij in sestreljenih 16 nemških letal.
»Naš prodor do Prage ni bil sprehod. Vse ceste so bile minirane, Nemci so vseskozi tolkli po nas z vseh strani,« se je spominjal tankovski poveljnik poročnik Ivan Maslov. Češka, kamor so se stekali ostanki nemške vojske, bi se morala po zamisli generala-feldmaršala Ferdinanda Schoernerja preoblikovati v »drugi Berlin«. Cilj Nemcev je bil zdržati čim dlje, odbiti napade Rdeče armade in se predati prihajajočim zahodnim zaveznikom.
Boji za češko prestolnico so se začeli 5. maja, a so se odvijali brez udeležbe Rdeče armade. Proti nemški garniziji so se dvignili domačini, ki se jim je pridružila 1. pehotna divizija kolaborantske Ruske osvobodilne vojske (ROA), da bi si s tem kupila milost pri zmagovalcih.
Ko so se 8. maja Pragi približale čete 1. ukrajinske fronte, so vojaki ROA zapustili svoje položaje in se usmerili proti zahodu, v smer, iz katere so prodirali Američani. Skoraj istočasno se je umaknila večina nemških sil, proti katerim so se kolaboranti borili teh nekaj dni. Obramba mesta je bila nato v domeni tistih delov nemške vojske, ki se niso imeli časa umakniti. To so bili deli Wehrmachta in ostanki SS divizij Wallenstein, Das Reich in Viking.
Boji za češkoslovaško prestolnico so potekali od zgodnjega jutra 9. maja do štirih popoldan, dokler nasprotnik ni kapituliral. Podatki o izgubah Rdeče armade so različni: od več kot tisoč mož po uradni sovjetski (ruski) razlagi do zgolj nekaj deset po mnenju nekaterih čeških zgodovinarjev.
Po osvoboditvi mesta so se sovjetske čete usmerile na zahod ter se 11. maja srečale z ameriško vojsko, ki je prodirala z zahoda. Tega dne so pri vasi Slivice deli Rdeče armade in češkoslovaški partizani ob podpori sil ameriške 3. armade napadli položaje poslednje organizirane formacije nemške vojske v osrednji Evropi – 7.000 vojakov SS-Gruppenführerja Carla Friedricha von Pückler Burghausa, ki so pripadali ostankom SS divizij Wallenstein in Das Reich.
Po skoraj celodnevnem boju so Nemci izgubili več kot tisoč vojakov (na strani Rdeče armade in lokalnih partizanov je padlo okoli 70 ljudi). 6.000 Nemcev se je znašlo v ujetništvu, njihov poveljnik pa se je po podpisu predaje ustrelil.
Sredi oktobra 1944, med velikim prodorom Rdeče armade čez Baltik, so se v Kurlandiji (zahodnem delu Latvije) deli nemške armadne skupine Sever znašli pod blokado in odrezani od preostale nemške vojske. V t. i. Kurlandskem kotlu je ostalo odrezanih okoli 400.000 vojakov, ki so jim Sovjeti šaljivo pravili »tabor oboroženih vojnih ujetnikov«.
A blokada kljub vsemu ni bila popoln »kotel«. Nemci so namreč še vedno držali pristanišče Libava (danes Liepaja), njihova vojska pa je bila po delih evakuirana nazaj v domovino po morju. Premeščanje rezerv iz Kurlandije v Pomorjansko v začetku leta 1945 je prekrižalo načrte 1. beloruski fronti, ki je že februarja hotela začeti z ofenzivo na Berlin.
Hudi spopadi in poskusi uničenja armadne skupine Sever, ki je v začetku maja štela okoli 250.000 vojakov, so potekali vse do nemške kapitulacije. »Ves Kurlandski kotel je bil prerit z obrambnimi jarki – čim smo zasedli eno linijo, je bila takoj za njo že druga. Ni jim bilo videti konca,« je v dnevniku zapisal vojak Jakov Karasin.
Kljub temu, da so začele nemške čete znotraj kotla kapitulirati že 8. maja zvečer, ko se je predalo več kot 60.000 vojakov, se je odpor nekaterih delov nadaljeval. Nekateri so hoteli ujeti zadnje konvoje na zahod, drugi pa so se poskušali v Vzhodno Prusijo prebiti tudi po kopnem.
»V Kurlandiji nismo zaključili vojne 8. maja, ampak šele 13., ko smo končali prečesavanje osvobojenega območja, kjer smo še štiri dni po zmagi morali prelivati kri in loviti tiste, ki se niso hoteli predati. V naši četi je po koncu vseh bojev ostalo 11 ljudi, vključno z mano,« pripoveduje nadporočnik Mihail Levin.
Zadnji večji boj v Kurlandiji se je odvil 22. maja, ko se je preostanek 6. korpusa Waffen SS (300 ljudi) odločil za preboj. Ko je poskus preboja spodletel, je poveljnik Walter Krueger storil samomor.
Izolirani nemški odredi so nadaljevali z odporom vse do julija 1945. Poleg tega je na tisoče kolaborantov na Baltiku po uničenju Kurlandskega kotla stopilo v vrste t. i. »gozdnih bratov«, ki so se še več kot pet let po vojni kot gverilci spopadali s sovjetsko oblastjo.
Preberite še:
Kako se je nekdanja nacistična klavka desetletja skrivala v ZSSR?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
