Kanadčani v Rusiji: Kaj so tam iskali in kakšno vlogo so odigrali v državljanski vojni?

21. decembra 1918 je prišlo do upora kanadskih vojakov v Victorii. To so bili pripadniki 259. ekspedicijskega bataljona, med katerimi je bila večina prostovoljcev, ki so se ravno vrnili z bojišč prve svetovne vojne in niso bili ravno strašno navdušeni nad mislijo, da bi umirali za ruskega carja.

Med prvo svetovno vojno je umrlo 45.400 Kanadčanov. Med tem se je v Rusiji zgodila revolucija, najprej februarska nato še oktobrska. Ruski zavezniki iz antante in še nekatere druge države kot npr. Japonska so se odločile, da v državo, ki se je še pred kratkim imenovala Ruski imperij, pošljejo svoje čete. Med njimi je, kot zaveznica Združenega kraljestva, bila tudi Kanada.

Po uporu častnikov v Victorii so vojake na silo strpali na ladje, naslednje tri tedne plovbe pa so preživeli vklenjeni v okove.

Kanadčani v Victorii

arhivska fotografija

Kaj so Kanadčani delali v Vladivostoku?

Kanadska ekspedicija je štela 4.200 mož. Večina vojakov je bila razporejenih v Vladivostoku, 500 v Murmansku in 600 v Arhangelsku. Kanada je tako postala ena od držav z največjim številom svojih vojakov na ruskih tleh med državljansko vojno.

A Kanadčane v Rusijo ni poslala samo politika, obstajal je tudi gospodarski razlog. Pozimi 1918-1919 je kanadska Kraljeva banka odprla svojo poslovalnico v Vladivostoku, nakar so začeli tja prihajati poslovneži in ustanovili Gospodarsko komisijo Kanade v Sibiriji. Zaradi vojne od vsega tega sicer na koncu ni bilo nobene koristi.

Kanadske čete v Vladivostoku

arhivska fotografija

Vladivostok ob zori 20. stoletja

Kanadčani so hitro ugotovili, da je tretjina prebivalcev mesta Azijcev, večinoma Kitajcev, Korejcev in Japoncev.

Vladivostok je bil takrat pisano mesto. Hitro se je razvijal, imel je svoj tramvaj, a po drugi strani trpel zaradi kriminala. Poleg tega je v tem času tam razsajal tifus.

Kanadski vojaki z domačini

arhivska fotografija

»To je bilo zelo nevarno mesto. Bila je zima, na ulicah pa so ležala trupla ubitih,« je zapisal kapetan Eric Elkington, ki je bil priča ropu banke, v katerem je bil ubit stražar.

Posebej prepaden je bil nad izgledom železniške postaje.

»Na postaji transsibirske železnice v Vladivostoku se je drenjalo nekaj tisoč lačnih beguncev. Dobesedno umirali so od lakote. Delali smo vse, kar smo lahko. Prinesli smo malo hrane. Za vedno mi bo v spominu ostala ženska, ki je pritekla k meni, da bi vzela hleb kruha. V naročju je držala najbolj lačnega otroka, kar sem ga kadarkoli videl.«

»Spominjam se tudi generala in njegove soproge, ki sta živela v stari železniški koči in vsak dan prodajala svoj zlati pribor in podstavke za čaj, da bi preživela. Vprašal sem generala, kaj bo, ko vse prodata. ’Enostavno umrla bova’, je rekel.«

»Videl sem tragedije po vsem širnem svetu, a nič se ne more primerjati s tem, kar sem videl v Vladivostoku.«

Kanadski vojak pred železniško postajo v Vladivostoku

arhivska fotografija

Vrnitev domov

Spomladi 1919 se je poveljstvo kanadske vojske odločilo, da umakne svoje sile.

Kanadčani odhajajo. Poletje 1919

arhivska fotografija

Pred povratkom domov so Kanadčani pustili spominsko ploščo na skupinskem grobišču, kjer so pokopali 14 svojih rojakov. Večina jih je umrla od bolezni, eden pa je naredil samomor.

Kanadske ladje so izplule iz Vladivostoka junija leta 1919.

Preberite še:

Burna dvajseta leta: grozote in uspehi v času rojevanja nove sovjetske države (FOTO)

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.