Od »strašne« ruske trdnjave do prestolnice Čečenije: Kako je nastal Grozni

Zgodovina
VLADIMIR GUJANIČIĆ
Ko je Gruzija leta 1801 postala del Ruskega imperija, se je pojavil problem varnosti meje na reki Terek. Stalni napadi Čečenov na kozaška naselja in ceste so zahtevali odgovor. Novi poveljnik Gruzijskega korpusa Aleksej Jermolov je izvedel več kazenskih odprav preko meje s ciljem nagnati Čečene nazaj v gore. 22. junija 1818 je bila na bregu reke Sunže postavljena ruska trdnjava, ki je dobila ime Groznaja, v prevodu »strašna«.

Potem ko je postal vrhovni poveljnik Kavkaške regije, je zaslužni general Jermolov, ki je služil v vojni proti Napoleonu, začel z reorganizacijo tam nastanjene ruske vojske. Praktičen kakršen je bil, ni maral koračnic in nesmiselnega discipliniranja. Takoj po prihodu na Kavkaz je vojakom zvišal dnevnice in priskrbel dodatno opremo.

Ena od glavnih težav, s katerimi se je moral soočiti general, so bili neprestani napadi na kozaška naselja ob Tereku. Po več pohodih se je odločil, da bo zgradil trdnjavo in garnizijo na bregu reke Sunže, temelji za katero so bili postavljeni 22. junija 1818. To je bila samo ena v verigi trdnjav, ki so kasneje »obkolile« Kavkaz. Namen njene gradnje je bil zapreti izhod Čečenov iz Hankalske soteske na ravnino. Ko je videl, da se vojne v gorah ne more voditi »po vojaških pravilih« evropskih bojišč, je general Jermolov razvil lastno metodo boja, postopnega pritiska, odprav in obleganja.

»Kavkaz je velika trdnjava, zaščitena s polmilijonsko garnizijo. Naj jo napademo ali oblegamo? Juriš nas bo drago stal, zato jo bomo oblegali.« Ta znani citat Jermolova dobro povzame, kako je general gledal na kavkaško bojišče.

Vojaki so se gradnje lotili z udarnim tempom in postavili trdnjavo v borih štirih mesecih. A vse ni šlo brez težav. Čečeni gradnje seveda niso prizanesljivo opazovali od daleč, ampak so večkrat napadli. Jermolov se je teh dogodkov spominjal v svojem dnevniku: »Neredko se je zgodilo, da so vojaki zapustili okope ter vzeli v roke orožje, da bi odbili napad. Ko pa je bila postavljena še ena trdnjava na drugi strani reke Sunže, so se Čečeni vse manj pojavljali na naši strani.«

Trdnjava je bila zgrajena v obliki pravilnega šestkotnika, posamezen krak pa je predstavljal utrjeno krilo, opremljeno s strelnimi odprtinami in po dvema topovoma. Stene so bile iz utrjene prsti, znotraj pa so bila skladišča za orožje in strelivo, kasarna in stražarnice. Okoli trdnjave so bili izkopani rovi, znotraj obzidja pa so stale lesene koče. Trdnjavo so obdajale utrjene čečenske vasi – auli, iz katerih so Čečeni večkrat napadli, a so kmalu spoznali, da je trdnjava vredna svojega imena.

Leta 1839 je tik ob njej zraslo vojaško naselje s 154 družinami. Vsi priseljenci so bili Kozaki, naselje pa je dobilo ime Groznenskoje.

Sčasoma je naselje dobivalo vse bolj opazno podobo. Grozni je postopoma postajal trgovsko središče. Čeprav so naslednja desetletja zaznamovale kavkaške vojne, pa se Ruski imperij in gorski narodi niso samo vojskovali. Imam Šamil je večkrat med zadnjo kavkaško vojno dopustil izmenjavo dobrin.

S spreminjanjem splošnega stanja pa se je spreminjala tudi sama trdnjava. Za njenimi zidovi so nastajale obrtne delavnice, pojavile so se prve opekarne. Do leta 1859 so se sovražnosti v Čečeniji prenehale, leto dni kasneje pa je carski guverner na Kavkazu knez Baratinski odredil, da se v Groznem dvakrat letno organizira sejem. Ti sejmi so pohitrili razvoj naselja, trdnjava Grozni pa je leta 1869 izgubila svoj strateški pomen ter postala okrožno središče Terske regije.

Preberite še:

Kaj moram vedeti pred potovanjem v Čečenijo (tudi če nočem tja)