Spomladi 1814 je Francoski imperij doživel svoj konec; zavezniške vojske so zavzele Pariz, Napoleon se je odrekel prestolu, na oblast pa so ponovno prišli Bourboni. V znak spoštovanja do človeka, ki je nekoč vladal celotni Evropi, so zavezniki Bonapartu pustili naziv cesarja, samo da je zdaj »vladal« majhnemu sredozemskemu otoku Elbi.
François Bouchot/Francoski zgodovinski muzej
Potem ko se je konec aprila poslovil od vojakov svoje stare garde v dvorcu Fontainbleau, je Napoleon odšel v izgnanstvo. Njegova pot je šla čez vso Francijo do pristanišča Fréjus, kjer ga je že čakala ladja do Elbe.
Paul Delaroche
Odstavljeni cesar je potoval skromno v preprosti kočiji v spremstvu manjšega konvoja in odposlancev, ki so mu jih dodelili zavezniki. Car Aleksander I. je k Napoleonu poslal generalpodpolkovnika Pavla Šuvalova, ki je cesarju kasneje rešil življenje.
Proti Napoleonu
Ko je francoska armada vdrla v Rusijo, je grof Šuvalov poveljeval 4. pehotnemu korpusu, a ker je kmalu zbolel, je moral predati poveljevanje drugemu častniku.
George Dawe/Ruski muzej
Šuvalov se je vrnil na položaj leta 1813, ko je ruska vojska že korakala po Evropi in počasi potiskala Francoze nazaj proti Parizu. Grof je spremljal carja Aleksandra I. na vseh bojiščih, za sodelovanje v »bitki narodov« pri Leipzigu pa je prejel odlikovanje sv. Aleksandra Nevskega.
Ko je Napoleon mnogo kasneje, aprila 1814, zagledal Šuvalova pri dvorcu Fontainbleau, se je pozanimal, kaj je to za ena medalja, ki jo nosi ruski general. Ko je izvedel, da je medalja »za spomin na srečen izid vojne leta 1812«, je obmolknil in naslednjih nekaj dni s svojimi spremljevalci ni spregovoril niti besede in jim na ta način izkazoval svoj prezir. A odstavljeni cesar je kmalu zatem spremenil svoje mnenje o Rusu.
Na pragu smrti
Ljudje so Napoleona in njegovo spremstvo na poti najprej dočakali z vzkliki »Živel cesar!«, a bolj na jug, kot se je premikal konvoj, manj navdušenja je bil deležen cesar. Na koncu so ga ljudje sprejemali z odkritim sovraštvom.
V Provansi so posamezne skupine Napoleona že obmetavale z žaljivkami in kletvicami, a on je ohranil živce in se delal, kakor da se ga to sploh ne tiče.
Prava nevarnost pa je nanj čakala v mestecu Orgon, južno od Avignona. Ob cesti, po kateri se je premikal konvoj, je skupina ljudi postavila vislice z obešeno lutko Napoleona. Ljudje so se skušali prebiti do zaprte kočije, izvleči odstavljenega cesarja in ga linčati. Javni gnev so najbrž pomagali razpihovati tudi rojalisti, ki so si prizadevali, da »pošast iz Korzike« nikoli ne bi prispela na svoj cilj.
Joseph Beaume
Tolpa je obvladala maloštevilno spremstvo in se že skoraj prebila do Napoleonove kočije, ko je vmes posredoval grof Šuvalov. Edini je zdržal pritisk, nato pa s kriki in pestmi zaustavil množico. Ko je pridobil dragoceni čas, je kočijažu pomahal, naj pospeši in požene kočijo čim prej iz Orgona.
Potem ko so izgubili Napoleona, se je jeza ljudi usmerila v samega Šuvalova. A ko so dojeli, da pred njimi stoji ruski general, se je jeza spremenila v radost in psovke so zamenjali vzkliki »Živeli osvoboditelji!«
Šuvalov je kmalu dohitel konvoj in predlagal Napoleonu, da zamenjata klobuke in da sede v kočijo namesto njega. Na ta način, kot je pojasnil general, bi ob morebitnem napadu na kočijo nastradal on in ne Napoleon. Ko ga je Bonaparte vprašal, čemu mu je tega treba, je general odvrnil: »Moj car Aleksander mi je naročil, da vas dostavim v kraj izgnanstva živega in nepoškodovanega. Čast mi veleva, da izpolnim ukaz svojega vladarja.«
Hvaležnost
Zvijača je delovala in čez nekaj dni se je Napoleon varno vkrcal na krov britanske fregate HMS Undaunted, ki ga je odpeljala na sredozemski otok. Pred odplutjem je grofu Šuvalovu v zahvalo za to, da mu je rešil življenje, podaril svojo sabljo.
(CC BY-SA 3.0)
Dragoceno sabljo iz damaškega jekla, ki jo je cesar dobil za svoj »egiptovski pohod«, ko je bil še prvi konzul republike, je s sabo nosil skoraj petnajst let. Dejstvo, da jo je poklonil ruskemu grofu, priča o Napoleonovi iskreni hvaležnosti.
Čez manj kot leto dni se je Napoleon Bonaparte zmagovalno vrnil v Francijo in ponovno prevzel oblast ter še tri mesece vznemirjal Evropo. Nezanemarljivo vlogo pri tem je odigral prav ruski general ...
Preberite še: Kako so ruski partizani strašili francosko vojsko leta 1812