»Denarja sploh ni bilo mogoče prešteti, izmerili so ga na oko, glede na sobe,« se je obsežnosti sistema MMM leta 1994 spominjal njegov avtor, Sergej Mavrodi. Piramida je delovala samo nekaj let, a je v tem času nabrala 15 milijonov vlagateljev po vsej državi. Delnice in vstopnice družbe MMM so krožile z ramo ob rami z rublji in tujo valuto, ljudje so jih menjali za živila in oblačila.
Celo potem, ko je sodišče razsodilo, da je Mavrodi goljuf, so ga bili vlagatelji vseeno pripravljeni nesti na rokah do Kremlja. V bistvu je bil izvoljen za poslanca, ko je bil za rešetkami.
Prvi korak: Človek z očali v trenirki
Andrej Stenin / Sputnik
V sovjetskih časih je bil Mavrodi popolna neznanka. Le redkokdo je vedel, kdo je in od kod se je vzel. Po izobrazbi je bil inženir programer in preden je ustvaril finančno piramido, je trgoval s piratskimi avdiokasetami, uvažal pisarniško opremo (v ZSSR je uvozil prve računalnike), zbiral metulje, vzgajal akvarijske ribe.
»Mali sovjetski človek na samem dnu družbene lestvice si je s svojimi slučajnimi deli, a pogumnimi sanjami in nezakonitimi alternativnimi opravili omogočil, da je živel bolje kot večina državljanov,« ga opisuje Forbes.
Mavrodi je bolj spominjal na učitelja telovadbe, ki je šel iz stanovanja, da odvrže smeti, kot na kakšnega bogatega finančnika. Raztegnjene trenirke, roževinasta očala, zanemarjena polo majica. A mogoče je bil prav to njegov »ključ« do denarnic.
Zadruga MMM, ki je pozneje prerasla v velikansko piramido, se je pojavila leta 1989 v Moskvi. Sprva ni bila nič povezana s financami, a je hitro zaslovela, saj je uvažala tehnično robo, ki se je prodajala kot vroče žemljice. Posel je šel tako dobro, da je Mavrodi leta 1991 v sklopu oglaševalske kampanje Moskovčanom za en dan častil vožnje na podzemni železnici, dve leti pozneje pa je državljane po televiziji nagovoril z novoletno poslanico, kar v Rusiji običajno počne predsednik države.
Ko je Mavrodi 1. februarja 1994 prvič odprl prodajo delnic delniške družbe MMM, so ljudje to podjetje že dobro poznali (in v vsakem primeru so mislili, da je dobro). Ena delnica je stala tisoč rubljev (65 centov po takratnem tečaju). Cene za prodajo in nakup delnic so postopoma naraščale po načelu »vedno je danes dražje kot včeraj«. Kotiranje je urejal Mavrodi osebno, jemal pa je arbitrarne številke, ki niso bile odvisne od ničesar.
Ne preveč dolgo je to delovalo. »MMM nima težav,« se je glasil oglaševalski slogan. Podjetje je imetnikom delnic obljubljalo, da jih bo odkupilo na prvo zahtevo. Izplačila udeležencem piramide so potekala na račun denarja od novincev. Do julija 1994 je cena za delnico znašala že 125 tisoč rubljev. »Za narod je bil Mavrodi znak upanja, žarek svetlobe. Ves čas smo živeli v revščini, tu pa se je pojavila priložnost,« je zatrjeval igralec Lonja Golubkov, obraz MMM-ove oglaševalske kampanje.
Drugi korak: Borec proti suženjstvu
Vladimir Fjodorenko / Sputnik
Hitro je vzniknil tudi konflikt z oblastjo. Mavrodi je trdil, da je delniška družba obvladovala skoraj tretjino državnega proračuna. Za svoja dejanja je razlagal, da ne gre za željo po obogatitvi, ampak za željo, da »zmoti ropanje države«. Zbrani denar od prebivalstva naj bi usmeril v nakup državne lastnine, ki se je takrat prodajala, da je ne bi dobili oligarhi, ampak ljudstvo. Ljudje postajajo sužnji oligarhije, potem pa jih »odvržejo s 100$ pokojnine«, je govoril.
Ko so delnice MMM-a pošle, je družba prosila za dodatno emisijo, a je Ministrstvo za finance to zavrnilo. Mavroni je zato začel izdajati »vstopnice MMM«, ki so spominjale na sovjetski desetak, samo da je bil gor namesto Lenina portret Mavrodija.
Ni šlo za vrednostni papir, ampak, v bistvu, za preprost papir, ki mu je vrednost dajala gola obljuba Mavrodija, da je papir dejansko nekaj vreden. Vse skupaj je bila velika iluzija.
Tretji korak: Poslanec na begu
Jurij Maškov / TASS
Mavrodija niso mogli kaznovati takoj. Prve obtožbe so odmevale avgusta 1994, ampak mu niso očitale goljufije, temveč utajo davkov. »Kakšni davki? Če oblasti govorijo, da gre za piramido, kaj, a mi očitajo, da je nisem želel deliti z njimi? Kaj imajo sploh kaj v glavi?« se je pozneje posmehoval ustanovitelj MMM-ja.
Bil je aretiran. V času, ko je bil zaprt v preiskovalnem zaporu, se mu je posvetilo, da bi kandidiral za poslanca v spodnjem domu parlamenta, in bil je uspešno izvoljen, saj so vlagatelji v piramido želeli dobiti svoj denar nazaj in so zanj aktivno glasovali. Tako je dobil poslansko imuniteto, šel je naravnost iz celice v parlament. A se Mavrodi ni pojavljal na sejah parlamenta in čez eno leto so mu vzeli pooblastila. Izginil je. Obnovljena je bila preiskava zoper MMM, za Mavrodijem je bila razpisana mednarodna tiralica.
Pridržali so ga januarja 2003 v najetem stanovanju v Moskvi, kjer se je skrival. Ves ta čas mu je hrano in oblačila prinašala njegova varnostna služba, sam pa v imenu druge nastavljene osebe prijavil virtualno borzo vrednostnih papirjev Stock Generation v eni izmed karibskih držav.
Mavrodiju so dali 4,6 let in je bil izpuščen skoraj takoj po obsodbi, ker je to obdobje skoraj v celoti že odsedel v priporu med preiskavo (prevarant Bernard Madoff je dve leti pozneje za organizacijo podobne piramide v Ameriki dobil 150-letno zaporno kazen).
Četrti korak: Piramide v izvoz
Andrej Stenin / Sputnik
Denar vlagateljev pa se nikoli ni našel. Najverjetneje ga je Mavrodi skril preko svojih družb v davčnih oazah. Po preiskavi se je še naprej ukvarjal s piramidami, a se je osredotočil predvsem na njihov izvoz. Po podobni shemi jih je odpiral v Južni Afriki in Latinski Ameriki. V začetku leta 2017 je bila spletna stran lokalne MMM v Nigeriji bolj priljubljena od Facebooka. Leta 2011 je pisal Julianu Assangeu in mu predlagal, da združita moči »v boju proti dvolični svetovni finančni kliki«.
Pod ruševinami družbe MMM je umrlo več kot 50 ljudi; ko so dojeli, da jim denarja nihče ne bo vrnil, so storili samomor. A se Mavrodi zaradi tega ni preveč sekiral. »Govorili so mi: 'Bili so prevarani, niso vedeli, kaj ustvarjajo.' Pa saj so odrasli, poslovno sposobni ljudje,« je komentiral.
»Veliki kombinator devetdesetih« je umrl marca 2018 zaradi infarkta, v starosti 62 let. »Ali veste, da po smrti njegovega trupla nihče [od sorodnikov] ni želel vzeti?« je govoril eden od bivših Mavrodijevih podrejenih delavcev. Rodni brat je zavrnil možnost, da bi ga pokopali poleg njegovih staršev. Na koncu so mu pogreb plačali ravno bivši vlagatelji MMM-a.
Preberite še: Kako se je rodil kapitalizem v Rusiji