Kako se je rodil kapitalizem v Rusiji

Tržnica v Rostovu na Donu, 1992

Tržnica v Rostovu na Donu, 1992

Brian Kelley/Wikipedia
Rusko gospodarstvo se je v zadnji četrtini prejšnjega stoletja popolnoma predrugačilo. Iz napol legalnih kooperativ in maloprodaje so zrasla sodobna podjetja, ki so zasebnim lastnikom prinesla prvi kapital.

Od kooperative k podjetju

Podlago sodobnemu podjetništvu v Rusiji je predstavljal zakon o kooperaciji, ki je bil sprejet še za časa Sovjetske zveze s strani Vrhovnega sovjeta 26. maja 1988. V skladu z njim je bilo prvič po 70 letih dovoljeno ustanavljanje zasebnih podjetij in samostojno izplačevanje dohodkov. Do takrat je v Moskvi že zraslo nekaj sto poskusnih kooperativ. A vse surovine so se še naprej razdeljevale po načelih planskega gospodarstva. Posledično so lahko podjetja ustanavljali le tisti, ki so imeli dobre zveze in so lahko prejemali surovine, namenjene velikim firmam. Direktorji so v okviru (državnih) tovarn, katere so jih vodili, ustanavljali kooperative s partnerji, ki so jim zaupali, ter proizvajali blago iz poceni materialov z uporabo državnih proizvodnih kapacitet in energije. Proizvode so nato prodajali po svobodnih cenah in si prisvajali profit. Davki na dobiček so na začetku bili nizki, zgolj triodstotni. A kmalu so se v odvisnosti od višine dohodka povišali na 30-70 %, zaradi česar so mnoge kooperative začele poslovati nelegalno.

Osnovne tržne reforme so se začele že po razpadu Sovjetske zveze, ko je bila v okviru programa »500 dni« izvedena množična privatizacija podjetij. Ta proces se je začel že leta 1992, a mnoge večje firme, med drugim tiste, ki so se ukvarjale s pridobivanjem surovin, so bile privatizirane šele v letih 1995 in 1996 v okviru sporne »investicijsko orientirane« sheme. Posledično se je deležev v državnih podjetjih polastila majhna skupina vplivnih posameznikov. 

Prehod s planskega na tržno gospodarstvo je bil zelo boleč – še posebej v letih 1992 in 1994 je prišlo do drastičnega zmanjšanja proizvodnje. Do druge polovice devetdesetih let je BDP Rusije padel skoraj na polovico v primerjavi z letom 1989. Uradna statistika sicer ne upošteva razmaha sive ekonomije v tem času.

Od kod je prišel začetni kapital?

Ena od glavnih značilnosti ruskega gospodarstva devetdesetih let je bil uvoz potrošniških blag s strani fizičnih oseb s ciljem nadaljnje prodaje tega blaga na ruskem trgu. Ob splošnem pomanjkanju blag in strmi rasti brezposelnosti je tovrstna preprodaja, ki se je odvijala na velikih tržnicah v stilu vzhodnih bazarjev, predstavljala alternativni vir zaslužka, ki ni zahteval velikih kapitalskih vložkov. Preprodajalci so imeli prednost na carini, saj na uvoz blaga do določenih količin s strani fizičnih oseb ni bilo treba plačati pristojbin. Po izračunih Inštituta za prehodno gospodarstvo je vrednost blaga, ki so ga v letih 1995 in 1996 iz tujine uvozili preprodajalci, dosegla med 2,5 in 3 milijardami ameriških dolarjev, kar je predstavljalo eno tretjino celotnega ruskega uvoza.

Kot pravi Natalija Karpalova z Višje ekonomske šole, prvi trgovci zaradi železne zavese niso imeli izkušenj s tujino, zato so zaslužek najprej iskali v državah nekdanjega socialističnega bloka, na Poljskem, v Bolgariji, na Madžarskem in v Romuniji. Tam so z zaslužkom od prodaje kakovostnih ruskih fotoaparatov, zlatnine in izdelkov iz barvnih kovin nabavljali poceni blago, ki ga doma v Rusiji ni bilo na razpolago.

Nato sta vira poceni nabav postala Turčija in Kitajska, s katerima ruska lahka proizvodnja ni mogla konkurirati. Velika mesta, kot so Moskva in Novosibirsk, so se spremenila v trgovska vozlišča za uvoženo blago. Simbol tistega časa je postala Čerkizovska tržnica na vzhodu Moskve, ki je delovala od začetka devetdesetih do leta 2009, ko so jo zaradi množičnih kršitev zakonodaje in nelegalne trgovine zaprli.
Podobno kontroverzna je bila situacija v višjem cenovnem segmentu trga, za katerega so bili značilni mnogi ponaredki. Podjetniki iz periferije so odpirali »butike«, kjer so ponujali kitajske ponaredke tekstila znanih blagovnih znamk. Navezovanje neposrednih stikov s kitajskimi proizvajalci je bilo zelo težavno, saj so ti običajno zahtevali vnaprejšnje plačilo, po drugi strani pa niso mogli zagotavljati kakovosti blaga. Na koncu so ljudje kupovali oblačila na tržnicah in jih nato prodajali izven mest po desetkratni ceni. Ta »poslovni model« je zamrl šele z vstopom Rusije v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO), ko se je zaostril boj proti ponarejenemu blagu.

Reklama in nova industrija

V začetku devetdesetih let domača industrija ni mogla konkurirati uvoženim izdelkom. To se je kazalo tudi na oglaševalskem trgu, kjer do leta 1998 praktično ni bilo velikih ruskih oglaševalcev. Naročila za reklame žvečilnih gumijev, osvežilnih napitkov, čokoladnih tablic, Barbie igrač in zdravil so prihajala pretežno od tujih podjetij, ki so v Rusiji odpirala nov potrošniški trg.

K strmemu vzponu uvoza je poleg nekonkurenčne domače proizvodnje doprinesla tudi makroekonomska situacija. Samo med letih 1992 in 1995 je realni tečaj rublja (z upoštevanjem inflacije) narasel dvajsetkrat, nakar so ga fiksirali. S tem se je pocenil uvoz, medtem ko je izvoz postal še manj donosen. Situacija se je spremenila šele avgusta 1998, ko je Rusija razglasila »tehnični bankrot« in prenehala umetno držati tečaj rublja. Najprej je bilo v načrtu oslabiti nacionalno valuto za vsega 15-20 %, a rubelj je na koncu padel precej močneje: 15. avgusta 1998 se je uradni tečaj rublja v odnosu na ameriški dolar gibal pri 6,29 rublja za dolar, 1. septembra 1998 je padel na 9,33 rublja, 1. januarja 1999 pa že na 20,65 rublja za dolar. Nedvomno je k bankrotu pripomogel tudi padec cen nafte na svetovnem trgu s 25-28 dolarjev na sodček leta 1997 na vsega 7,8 dolarja za sodček leta 1998.

Sodobniki razlagajo, kako je se je na račun kolebanja tečaja dalo mastno zaslužiti dobesedno tekom enega dne – zjutraj ste kupili valuto po danem tečaju in jo zvečer prodali po višjem. Druga plat izjemno bolečega za prebivalstvo padca realnih dohodkov pa je bila rast industrije. Po krizi leta 1998 je industrija rasla hitreje od BDP (približno 6-7 % letno). Kakor kažejo podatki Centra za makroekonomske analize in kratkoročne napovedi (CMAKP), so po devalvaciji rublja najbolj zrasle proizvodnja fosilnih goriv (23 %), strojegradnja (20 %) in prehrambena industrija (33 %). Ta faktor je korenito spremenil tudi oglaševalski trg. Glavni naročniki so postala ruska podjetja. A učinek devalvacije ni trajal tako dolgo, kot bi si želeli proizvajalci, in se je do leta 2003 izčrpal, ter s tem začrtal nadaljnji razvoj ruskega gospodarstva v zgodnjem 21. stoletju.

KVIZ: Kaj veste o "podivjanih devetdesetih" v Rusiji?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke