Kako so Kanadčani rešili 2.000 sovjetskih državljanov v Arktiki

Edmontonski regiment na Spitsbergih

Edmontonski regiment na Spitsbergih

Library and Archives Canada, Legion Media
Če ne bi v ključnem momentu na pomoč prihiteli kanadski vojaki, bi sovjetsko naselje v Spitsbergih čakala gotova smrt bodisi zaradi nacistov bodisi zaradi dolge arktične zime.

23. avgusta 1941 se je v dnevniku Saskatchewanskega lahkega pehotnega bataljona kanadske vojske pojavil zapis: »Vojaki so razlagali, da jih je avgusta prvič začelo zebsti v noge.« Kanadski vojaki nikoli prej niso sodelovali v vojaških operacijah v Arktiki.

Naloga Kanadčanov je bilo izkrcanje na otočju Spitsbergen (del otočja Svalbard), kjer je nekaj tisoč sovjetskih in norveških rudarjev in članov njihovih družin že čakalo evakuacijo. A treba je bilo pohiteti, saj bi lahko otočje kadarkoli napadli Nemci.

Strateška točka

Pred izbruhom druge svetovne vojne so na ogromnem norveškem arhipelagu Spitsbergen, borih 600 km od severnega tečaja, kopali visokokakovosten premog. Poleg Norvežanov je v tamkajšnjih rudnikih delalo tudi okoli dva tisoč sovjetskih rudarjev, ki so živeli v lastnih naselbinah.

Nemška okupacija Norveške leta 1940 na Spitsberge sicer ni imela nobenega vpliva, napad na Sovjetsko zvezo pa je popolnoma spremenil situacijo. Zahodni zavezniki so že pripravljali redne dobave vojaške tehnike in drugega materiala Sovjetski zvezi, in tako je otočje naenkrat postalo strateška točka na poti konvojev.

Morebitna nemška zasedba otočja bi lahko zaveznikom praktično prekrižala načrte, zato ti niso stali križem rok in so se odločili za preventivo.

Sovjeti so Britancem predlagali skupno okupacijo otočja, ki bi ga lahko kasneje uporabili še za izkrcanje na Norveškem, a se je tekom britanskih izvidniških operacij izkazalo, da je postavitev kakršnekoli resne baze tam nemogoča. Kmalu se je tudi sovjetska stran odpovedala pošiljanju svoje vojske, saj je prioriteta postala zaščita severnega pristanišča v Murmansku, ki je bilo pod napadi nemške vojske.

Ko je postalo jasno, da Sovjetska zveza ni več v stanju poslati nujnih prehranskih potrebščin tisočem rudarjem, ki so ostali na otokih, je glavna naloga zaveznikov postala reševanje človeških življenj. Bližala se je dolga in temna arktična zima, ki je odrezanim prebivalcem Spitsbergov grozila z lakoto in smrtjo.

Operacija Rokavica

Norveški prebivalci Spitsbergov pred vkrcanjem na ladjo

Osnovo ekspedicijskih zavezniških sil so tvorili Kanadčani. Ti so se energično zagnali v akcijo, saj do takrat niso kaj dosti sodelovali v operacijah druge svetovne vojne.

Operacije se je udeležilo okoli 500 Kanadčanov t. i. Odreda 111 pod poveljstvom brigadirja Arthurja Edwarda Pottsa, ki se jim je pridružilo še okoli sto britanskih vojakov in nekaj deset Norvežanov.
25. avgusta 1941 je transportna ladja Empress of Kanada v spremstvu več britanskih rušilcev in križark dosegla obalo sovjetskega naselja Barentsburg na Spitsbergih.

A bojevati se ni bilo treba z nikomer, saj Nemcev še ni bilo nikjer v bližini. Vsi sovjetski naseljenci otoka( 2.000 rudarjev z družinami) so se vkrcali na krov kanadske ladje, ki je nato odplula naprej proti Sovjetski zvezi in že 29. avgusta prispela v luko Arhangelsk.

Kanadčani in Britanci so uničili vse ostale stvari, ki so imele kakšno vrednost in jih ni bilo mogoče spraviti na ladje, zato da ne bi padle v roke sovražniku. Rudnike so pustili pri miru, a so razstavili vso pomožno infrastrukturo, od železniških prog do električnih postaj. Med operacijo je popolnoma zgorelo tudi naselje Barentsburg.

Kanadski vojaški inženirji kurijo kupe premoga med operacijo Rokavica.

Ob povratku iz ZSSR je kanadska ladja na krov vzela 765 Norvežanov in se odpravila v Glasgow. 4. septembra so vsi zavezniški vojaki zapustili Spitsberge.

Uničevanje zabojev z rudarskim eksplozivom

Pojav Nemcev

Skoraj takoj po odhodu zaveznikov se je na arhipelagu izkrcal nemški desant. Glavni razlog za to pa ni bil premog ali strateška lega Spitsbergov, pač pa dejstvo, da so Kanadčani in Britanci popolnoma onesposobili lokalne meteorološke postaje, ki so na celino pošiljale podatke o vremenskih pogojih v regiji. Za nemško vojno mornarico so bili ti podatki ključnega pomena za izvajanje operacij v Severnem ledenem morju in da so lahko učinkovito lovili arktične konvoje zaveznikov.

Miniranje meteorološke postaje

Naslednjo etapo vojne v Spitsbergih je zaznamovala igra mačke z mišjo med Nemci in zavezniki (v glavnem Norvežani). Eni in drugi so se občasno izkrcali na otokih in poskušali od tam pregnati sovražnike.

Kljub temu da so zadnjo besedo na koncu imeli Norvežani, pa je bilo območje otočja preveč veliko, da bi ga lahko popolnoma nadzorovali. Na otoku Severovzhodna dežela je vse do leta 1945 tajno delovala meteorološka postaja nemškega raziskovalca Wilhelma Degeja. Vojaki, nameščeni v njej, so se na koncu predali norveškim lovcem na tjulnje.

Brigadir A. E. Potts pozdravlja vojake med zadnjo parado na Spitsbergih.

Sovjetska zveza se je na Spitsberge ponovno vrnila po vojni. Sovjeti so hitro obnovili svojo infrastrukturo, ki tam obratuje še dandanes.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke