Zaradi pandemije novega koronavirusa je bilo v Rusiji potrebno narediti resne popravke glede slavnostnih dogodkov ob 75. obletnici zmage nad nacistično Nemčijo. Najpomembnejši del slovesnosti, tradicionalna vojaška parada na Rdečem trgu, je bila prenesena z 9. maja na 24. junij (povezavo za ogled letošnje parade dobite tukaj, op. ur.).
Datum 24. junij ni bil izbran po naključju. Leta 1945 je namreč čisto prva Parada zmage v Moskvi potekala prav na ta dan.
Idejo, da bi v Moskvi organizirali »posebno parado« zmagovalcev, v katero bi vključili predstavnike vseh front in rodov oboroženih sil, ki so se posebej izkazali v bojih, je predstavil Josif Stalin na prazničnem kosilu v Kremlju 15. maja 1945. En teden pozneje je generalštab predložil načrt za izvedbo Parade zmagovalcev in prosil, da dobi dva meseca pripravo, vendar je dobil samo en mesec.
Sovjetski voditelj ni želel osebno sprejeti Parade zmage, skliceval se je na starost. Zato jo je sprejel maršal Geogrij Žukov, poveljeval pa ji je maršal Konstantin Rokosovski. Žukov je potem v spominih pisal, da je bil vzrok v resnici v tem, da se Stalin ni uspel naučiti jahati konja in je enkrat med treningom ob padcu s plemenitega skakača le malo manjkalo, da bi se resno poškodoval.
Za udeležbo na paradi so oblikovali združene polke z desetih front in še en združeni polk mornarice. Na največji Paradi zmage v zgodovini je sodelovalo 2809 oficirjev, vključno z 249 generali, 31.115 narednikov in običajnih vojakov ter 1.400 glasbenikov združenega vojaškega orkestra.
Gardni narednik Aleksander Popov se je spominjal: »Vsak med nami je imel v srcu protislovna občutja: po eni strani smo imeli pred očmi ogromne izgube, ki so se nam zgodile v tej vojni, pa trpljenja ljudstva v zaledju, saj so tisti, ki niso bili tam, stradali in so tudi zadnjo stvar dali fronti. A hkrati sem, ko sem stal na paradi, razmišljal, da bi bil moj oče, če bi bil še živ, vsaj ponosen na svojega sina.«
Kandidati za udeležbo na paradi so morali zadostiti določenim kriterijem: biti so morali visoke rasti (po takratnih standardih), stari največ 30 let, v bojih so morali izkazati pogum in junaštvo. »Navedeno je bilo: višina mora znašati vsaj 174 centimetrov. Jaz sem bil visok 173 centimetrov, a so me vseeno vzeli. Saj so bile pomembne tudi mnoge druge stvari. Jaz sem denimo imel odlikovanje, imel sem dober seznam zaslug, v času služenja sem se v redu vedel. Imel sem dobre lastnosti,« se je spominjal starešina prvega ranga Dnjeprovske vojaške flotilje Aleksander Kudrjavcev.
Na Paradi zmage so sodelovali tudi tujci. V ločeni koloni so korakali vojaki poljskih čet, ki so se borili skupaj z Rdečo armado od vzhodne Belorusije do Berlina. Edini tuji general, ki je lahko skupaj s sovjetskimi poveljniki vodil enega od združenih polkov Rdeče armade, pa je postal bolgarski generalporočnik Vladimir Stojčev.
Med parado bi morali vojaki nesti prapor Zmage, ki je bil razobešen nad Reichstagom. Med bitko za Berlin so bili za razobešanje zaslužni Stepan Neustrojev, Meliton Katarija, Mihail Jegorov in Aleksej Berest in povabili so jih v Moskvo, da bi sodelovali na slavnostni ceremoniji. Vendar so zaradi mnogoštevilnih ran hodili zelo slabo, menjava nosačev prapora pa bi bilo absurdno, zato so se organizatorji tej ideji odpovedali. Prapor je šel v muzej, heroji pa so dobili mesta na tribunah med častnimi gosti. »Nisem bil užaljen, ker nisem sodeloval na Paradi zmage, mislil si je: Ko je treba iti v napad, je Neustrojev prvi, ko je treba na parado, pa se ne rinem,« se je spominjal Stepan Neustrojev.
Po drugi strani je bilo na Paradi zmage na stotine drugih sovjetskih praporov in celo dvesto nemških. »Ko so šli zadnji postroji združenih polkov mimo mavzoleja, je slavnostno glasbo zamenjalo ropotanje bobnov, ob katerem se je premikala osupljiva kolona: sovjetski vojaki so nesli prapore razbitih fašističnih formacij, nagnjene proti tlom. Poravnali so se z mavzolejem in se ostro obrnili proti njemu, nakar so sovražna znamenja zmetali k njegovemu podnožju,« se je spominjal nižji gardni poročnik Arkadij Zaharov. Po koncu parade so trofejne prapore poslali v muzej, rokavice, v katerih so jih nesli vojaki, pa zažgali.
1850 enot vojaške tehnike je sodelovalo na Paradi zmagovalcev, med njimi tudi legendarni tanki T-34, reaktivni artilerijski sistemi Katjuša in težki tanki IS-2. Pozabili niso niti na zavezniško tehniko, ki jo je Sovjetska zveza prejela po programu »lend-lease«, saj so se po Rdečem trgu peljali ameriški vojaški tovornjaki Dodge in Studebaker ter poveljniška vozila Willys. Slednji še dandanes sodelujejo na paradah zmage kot častni gostje.
Sijaj parade v Moskvi je pokvaril močan naliv. Zaradi močnega dežja so morali odpovedati letalski del parade in poznejši slavnostni shod. »Zelo žalostno je bilo, ko so po radiu oznanili, da je shod zaradi dežja odpovedan. V težkih, napihnjenih plaščih, z mokrimi nogami, mnogi prehlajeni, a vsi kot eno razočarani, so se ljudje razšli domov in na obiske,« je v dnevniku zapisala delavka otroškega internata Nina Pokrovska. Ko se je povsem premočena uniforma Roskosvskega posušila, se je tako stisnila, da je ni bilo mogoče sneti. Razparati so jo morali kar na maršalu, nakar so jo še enkrat zašili.
V sovjetskih časih so parade zmage potekale redko, ob večjih obletnicah, leta 1965, 1985 in 1990. Šele od leta 1995 potekajo v Rusiji vsako leto.
Priporočamo še prispevek: Kako so nemški vojaki med drugo svetovno vojno korakali po Moskvi
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
