Palača Sovjetov: Najambicioznejši arhitekturni projekt mlade ZSSR

Palača sovjetov je najbolj znan in grandiozen izmed vseh neizvedenih gradbenih projektov sovjetskih oblasti. Zasnovan je bil v zgodnjih dvajsetih in bi moral postati glavna zgradba in simbol nove države. Zamišljeno je bilo, da bi zgradba gostila sestanke Vrhovnega sovjeta ZSSR, množična srečanja, in imela celo bazen.

Gigant, ki sega v nebo

Poleg svojega simbolnega pomena bi Palača Sovjetov imela še eno, nič manj pomembno vlogo – postati arhitekturni manifest sovjetske oblasti, ki se je v zgodnjih tridesetih že odmaknila od konstruktivističnih idej v iskanju novega velikega sloga. Zmagovalka mednarodnega natečaja za zasnovo te ogromne zgradbe je bila ekipa sovjetskih arhitektov pod vodstvom Borisa Iofana, avtorja znane Hiše na nabrežju (stanovanjskega bloka nedaleč od Kremlja, kjer so stanovali višji državni uradniki in partijski funkcionarji). Iofan je do konca svojih dni obžaloval, da njegov projekt ni bil izveden.

100-metrski kip Lenina namesto delavca

Po zamisli Iofana bi Palača sovjetov morala postati najvišja zgradba na svetu tistega časa (najvišja točka bi bila visoka kar 495 metrov) in simbol zmage socializma. Po prvotni zamisli bi jo krasil kip »Svobodnega proletarca«, 18 metrov visoka figura delavca z baklo v roki. Kot pa se je pogosto zgodilo, je tudi tukaj Stalin osebno posegel v načrte, ker je menil, da bi palača morala postati spomenik Leninu in njegovemu nauku. Tako je kip proletarca v zasnovi zamenjal skoraj 100 metrov visoki kip Lenina.

»Roka kipa, ki se bo iztegovala nad Moskvo, bo dolga skoraj 30 metrov, prst kazalec pa preko 4 metre. Ob jasnem sončnem vremenu se bo Leninov kip lahko videlo z razdalje več deset kilometrov,« je pisalo v dokumentih.

Palača je bila zasnovana, da bi lahko hkrati sprejela do 40.000 ljudi. Glavni vhod, obrnjen proti Kremlju, bi bil okrašen s kipoma Karla Marxa in Friedericha Engelsa, reliefi s sovjetsko simboliko pa bi arhitekturno predstavljali prehod od avantgarde k stalinističnemu stilu.

Od konferenčne sobe do plavalnega bazena

Palača sovjetov je bila zasnovana kot ena od tehnološko najnaprednejših zgradb na svetu. Imela bi hitra dvigala, sistem za osveževanje zraka in večnamenske dvorane z velikimi filmskimi platni. Ena od novejših zamisli je bil oder, ki bi se ga po potrebi dalo pretvoriti v … plavalni bazen.

Velik poseg v center Moskve

Palača sovjetov bi morala stati blizu Kremlja na območju katedrale Kristusa Odrešenika. Od nje bi vodila Avenija Palače sovjetov vse do Trga Lubjanka, od koder bi glavne ceste vodile v vse smeri in povezovale različne dele mesta s centrom. V ta namen bi morale biti porušene vse zgradbe v centru mesta, ki so bile zgrajene pred letom 1917, z izjemo tistih posebnega pomena, kot npr. Puškinov umetniški muzej na Volhonki, ki pa bi ga bilo treba prestaviti zavoljo širitve cest. Te velikopotezne načrte pa je prekinila druga svetovna vojna.

Namesto palače – bazen

Leta 1931 je bila katedrala Kristusa Odrešenika razstreljena in začela se je gradnja temeljev za novo zgradbo. Dela so trajala osem let, po izbruhu druge svetovne vojne pa so bila za vedno prekinjena. Med letoma 1941-1942 je bil kovinski okvir palače odstranjen, material pa je bil porabljen za izgradnjo mostov in protitankovskih ovir. Po vojni projekt nikoli ni bil obujen. Sovjetski voditelj Nikita Hruščov ni bil kdove kako navdušen nad njim. Leta 1960 je bil na mestu, kjer bi morala stati palača, zgrajen največji bazen v ZSSR s premerom 130 metrov, poimenovan Moskva. Ta odprti bazen, ki je obratoval skozi vse leto, je preživel razpad Sovjetske zveze – zaprli so ga šele leta 1994, da so napravili prostor za novo restavrirano katedralo Kristusa Odrešenika.

Kratkotrajna oživitev projekta po Stalinovi smrti

Po Stalinovi smrti je sicer še enkrat prišlo do obuditve prvotnega projekta, in sicer med leti 1956-1958, ko je bil razpisan nov natečaj za najboljši arhitekturni projekt. A tokrat zgradba ne bi stala v centru prestolnice, pač pa nekje na jugovzhodu mesta, nedaleč od Moskovske državne univerze. A tudi ta projekt je bil na koncu opuščen, saj je sovjetska država stopala v novo obdobje t. i. odjuge, in je bila na prelomu nove revolucije v urbanem načrtovanju. S tem je stalinistični imperialni stil z vso svojo monumentalnostjo in velikimi proračuni za zmeraj postal stvar preteklosti.