Prostitucija v carski Rusiji

MAMM/MDF/russiainphoto.ru
Prostitucija se je v Rusiji pojavila šele z vladavino Petra velikega. Peter je kot prvi prepovedal svobodno ljubezen, a prav njegove reforme so spodbudile pojav javnih hiš v državi. Kako je za prostitutke poskrbela Katarina Velika, kdo je legaliziral komercialno prodajo ljubezni v Rusiji in kakšno je bilo nekoč življenje ruskih prostitutk?

»Poroči se z mano – želim si te in ti si želiš mene.« Te iskrene in sodobno zveneče besede je napisal Mikita svoji ljubljeni Malaniji v 13. stoletju v svobodni Novgorodski republiki, ki je bila po vseh normah evropska država. V carski Rusiji pred Petrom Velikim pa je postala ženska, v skladu z vzhodnimi normami, popolnoma podrejena svojemu možu, medtem ko je spolnost postala tabu tema.

V Rusiji pred Petrom je cerkev posegala v vse spore družbenega življenja. Njeni vrhovni predstavniki so vršili vpliv na politiko, na podeželju pa je bil duhovnik edini stalni predstavnik oblasti. Cerkev je prepovedovala prešuštvo, še posebej pa spolne odnose izven zakonske zveze. A način, kako je bilo prešuštvo dojeto, je bil precej diskriminatoren: po cerkvenih pravilih je moški veljal za prešuštnika, če je imel še eno družino, ženska pa že, če je samo »pomislila« na nezvestobo. Ženske poleg tega niso imele kam iti. Bogatašinje so živele pod budnim očesom stražarjev in služabnikov, kmečke žene in tiste, ki so živele v mestih, pa so imele števila domača opravila in so bila stalno obkrožena z otroki in sorodniki. Kot vidimo, so bila družbena pravila precej seksistična.

V teh okoliščinah prostitucija v pravem pomenu besede v Rusiji ni mogla obstajati. Kar seveda ni pomenilo, da ni bilo nobene spolnosti izven zakona, kaznovanja »lahkih žensk« ali spolnih uslug v kopalnih hišah …

Stalni bordeli so se v Rusiji pojavili šele v času Petra Velikega, ki je iz Evrope prinesel mnoge novosti, vključno s tistimi na bolj intimnih področjih življenja.

»Predilne hiše« in njihove prebivalke

V drugi polovici 17. stoletja so Rusijo preplavili Evropejci, ki jih je ruska država najela za gradnjo ladij, usposabljanje vojakov in rokodelcev ter za poveljevanje vojaškim enotam in mornarici. Z njimi so prišli trgovci, kuharji, služabniki in seveda tudi prostitutke. Prodajanje ljubezni je bilo v Evropi takrat že dolgo prisotno, prvi bordeli v Rusiji pa so se pojavili v nemški četrti v Moskvi, neke vrste evropskem naselju na bregu reke Jauze.

Leta 1697 je car Peter guvernerju Jaroslavlja Stepanu Trahanjotovu napisal dekret, ki je veljal kot vodilo vsem lokalnim županom. V njem je pisalo: »Poskrbite za to, da v mestu, predmestjih in na podeželju nikjer ne bo nobenih [zasebnih] gostiln, bordelov ali kadilnic.« To je nakazovalo na to, da so v Rusiji že obstajali ustaljeni kraji, kjer so stranke lahko plačale za spolne usluge. Prostitucija in z njo spolno prenosljive bolezni so se kmalu razširile tudi med vojake. Že leta 1716 je Peter v Vojaškem zakoniku ukazal vojaškim zdravnikom, da zdravijo »častnike, ki so staknili francoske bolezni«, a za plačilo.

Kalinkinska bolnišnica

Carjev dekret 13. februarja 1719 je »ženskam in dekletom, krivim zločinov, ki se ne kaznujejo s smrtno kaznijo«, nalagal, da se jih zapre v »predilnice«, kjer so lahko delale in prejemale obroke kot v kazenskih taboriščih. Prvi takšen kompleks v Sankt Peterburgu je bila Kalinkinska delavnica na ulici Fontanka. Ženske so tod prestajale kazen anonimno, določene so jim bile zaporniške številke in lahko so nosile maske, da so zakrile svojo identiteto in status.

Kako sta za prostitutke poskrbela Katarina Velika in Nikolaj I.

Katarina Velika je osebno naslovila problematiko širjenja spolno prenosljivih bolezni v družbi, kot tudi vprašanje javne morale. Njen Statut dostojnosti iz leta 1782 je prepovedal bordele in prostitucijo, ter oboje kriminaliziral z globo in šestimi meseci dela v delavnici. Pred tem, leta 1771 je vladarica vsem industrialcem ukazala, da morajo v svojih manufakturah zaposlovati prostitutke. Pred tem dekretom so mojstri te ženske preprosto pošiljali nazaj na policijo.

Oblasti si niso prizadevale, da bi zvodnike in prostitutke izločevale ali izganjale iz družbe. Namesto tega so morali delati za državo in plačevati globe. Proti koncu svoje vladavine je Katarina izdala dekret, s katerim je vsem spolnim delavkam zapovedala zdravniške preglede in nameravala celo določiti posebne kraje v mestih za bordele, vendar je pred izvedbo tega načrta umrla.

Pavel I. je leta 1800 v svoji maniri nasprotovanja reformam svoje matere ukazal izgon moskovskih prostitutk v »Irkutske tovarne«. Od 69 zajetih žensk jih je bilo v Irkutsk poslanih 19. Pavlove sankcije so veljale za najstrožje v zgodovini carske Rusije, kar se tiče prostitucije.

Nikolaj I. je, povsem nasprotno, prostitucijo legaliziral. Leta 1843 je bila v okviru policije ustanovljena zdravstvena policija, katere naloga je bila registracija prostitutk. Namesto osebnih dokumentov so spolne delavke dobile kartoteko, v kateri so bili zapisani vsi zdravniški pregledi in plačila pristojbin. Leta 1844 je bil izdan Pravilnik za zvodnike in javne ženske.

Izkaznica prostitutke (1904-1905)

Nikolaj I. (ki je mimogrede imel sam mnogo priležnic) je bil vojaška osebnost in je razumel, kako zelo so moški po dolgem in napornem vojaškem služenju pogrešali žensko družbo. Človeške nagone je bilo, po prepričanju vladarja, treba regulirati, ne pa prepovedovati.

Kako je izgledalo življenje ruskih prostitutk?

Od leta 1844 naprej je bilo ženskam med 30. in 60. letom starosti s privoljenjem policije dovoljeno odpreti bordel. Dekleta pod 16. letom starosti (najnižja legalna starost za sklenitev zakona v tistih časih) tam niso smela delati. Madam je morala po zakonu skrbeti za zdravje žensk, ki so živele v bordelu. Bordele so pogosto obiskovali zdravniki, ki so ženske z očitnimi znaki »francoske bolezni« pošiljali v bolnišnice, zdravim pa izdajali zdravstvena potrdila. Posamezno madame je lahko doletela kazen, če je katero od svojih žensk »privedla do izčrpanosti zaradi prekomernega dela«. Posledično je lahko posamezna ženska uradno prenehala z dejavnostjo prostitutke, nakar ji je bil vrnjen osebni dokument. To je lahko storila na podlagi sklenitve zakona, starosti, bolezni ali pa če so se zadnjo zavzeli sorodniki, ki so služili kot poroki njene morale.

Bordeli v ruskih mestih so, podobno kot v Evropi, stali v določenih soseskah. Te kraje je bilo navadno zlahka prepoznati po skrbno zaprtih oknih in zakritih zavesah, saj so se sosedje pogosto pritoževali policiji nad zvoki, ki so prihajali od tam. Leta 1861 so zavese podnevi in naoknice ponoči postale obvezne za vse bordele. Takrat jim je bilo tudi ukazano, da »delujejo diskretno«, torej brez reklam ali napisov. Javne hiše tudi niso smele delovati v območju 300 metrov od fakultet, cerkva in šol. A na podeželju je ta razdalja sčasoma postajala vse manjša, kar namiguje na to, da je posel cvetel.

Komunikacija s strankami je bila kodirana. Zgodovinarka Svetlana Mališeva piše, da je npr. znak za bordel na kazanskih ulicah prestavljala figurica psa na okenski polici. Če je bila glava obrnjena na ulico, je pomenilo, da je dekle svobodno.

Znotraj bordelov je bilo prepovedano izobešanje portretov carja, a so po drugi strani bile dovoljene ikone svetnikov. Mnoge spolne delavke so bile zelo verne in so redno obiskovale cerkev. Sama notranja postavitev in opremljenost javne hiše se je razlikovala glede na status in regijo. Najboljši bordeli v regionalnih prestolnicah so izgledali kot hoteli in imeli osebje, restavracijo in živo glasbo. V provincialnih mestih so bile stvari precej manj glamurozne.

Število deklet v provincialnih bordelih je praviloma presegalo število postelj, kar je pomenilo, da so morale delavke, ko niso bile »na delu«, spati skupaj. Kdaj pa so se lahko sploh dodobra naspale? Navadno samo ob cerkvenih praznikih in ob nedeljah, pa še takrat samo do poldneva. V prostem času, običajno podnevi, so večinoma ostajale znotraj javne hiše. Zakonodaja jim je namreč prepovedovala stati na dvorišču (ali gledati iz oken) in sprehajanje po ulicah. Popivanje je bil neodtujljiv del vsakdana. V sedemdesetih letih 19. stoletja je država celo ukinila prepoved skladiščenja in streženja alkoholnih pijač strankam v bordelih, saj prepovedi v praksi niti ni bilo mogoče izvajati.

Sredi 19. stoletja je bilo v Sankt Peterburgu okoli 2.000 registriranih prostitutk. Leta 1901 je število bordelov naraslo na 2.400, število spolnih delavk pa na preko 15.000 (in to so samo uradne številke!). V Kazanu je bilo leta 1859 registriranih 274 prostitutk in 11 bordelov, leta 1898 pa je bilo bordelov že 35, realno število spolnih delavk pa je nekajkrat presegalo uradne številke. Mnoge »pevke« in »glasbenice«, ki so delale v bordelih, so takisto prakticirale spolno obrt.

Prav ta »skrita« prostitucija je bila tudi glavni poklic večine spolnih delavk v carski Rusiji, ki je dodatni zagon dobil z izbruhom prve svetovne vojne. »Mesta so kot ogromni bordeli,« je leta 1915 v pismu domačim na vasi pisal nek vojak.

Na predvečer revolucije 1917 je bilo število spolnih delavk v Rusiji neizmerno. V predrevolucionarni družbi obisk javne hiše ni veljal za prešuštvo kakor v stari Rusiji in danes. Bil je družbeno sprejeta oblika moške zabave, ki so se je posluževali študenti, oficirji in druge skupine urbanih moških. Po revoluciji se je vse to spremenilo ...

Preberite še: Uporabni tudi v gospodinjstvu: Na kakšne načine so v ZSSR uporabljali kondome? (FOTO)

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke