Kako so se za Rusijo v prvi svetovni vojni borili otroci

Javna domena
Otroci prostovoljci so bili eni od najbolj motiviranih vojakov v carski vojski med prvo svetovno vojno. A niti njihovo junaštvo na koncu ni moglo obraniti države pred žalostnim izidom tega konflikta.

Ruski imperij je začetek prve svetovne vojne pričakal z velikim navdušenjem. Ljudje so verjeli, da bo zmaga nad Nemci hitra in glasna, zato ne preseneča, da so mnogi mislili, da bodo na fronti poželi svoj košček slave. Med njimi je bilo tudi mnogo takih, ki še niso dopolnili 19 let – uradne starostne meje za vpoklic v vojsko.

Na tisoče otrok, starih od 9 let naprej, je pobegnilo iz šol na fronto. Bežali so iz mest in vasi, posamično ali v skupinah. Na fronto so odhajali kadeti, gimnazijci in navadni učenci. »Ponovno, po tolikih stoletjih, se ponavlja otroški križarski pohod!« je leta 1915 v svoji črtici Otroci in vojna pisal Kornej Čukovski: »Manj pa razmišljajo o tem, da bi prestregli kroglo ali služili v izvidnici.«

Za sprejem mladoletnih prostovoljcev v vojsko, je bilo potrebno pisno soglasje staršev, ki ga seveda nihče ni imel. Policija je lovila male ubežnike in jih pošiljala domov, a ti so ponovno bežali. V vojaških vrstah mladih gostov prav tako niso sprejemali z navdušenjem. Večinoma so jih dojemali kot moteč faktor in zanje nihče ni hotel prevzemati odgovornosti. Precej boljši odnos so imeli vojaki do sirot (ali do teh, ki so se izdajali zanje) in kmečkih otrok iz oddaljenih vasi, saj z njihovimi starši niso pričakovali toliko težav kot s straši mestnih otrok.

Otroci, ki so se skrivaj prebijali na fronto, bi lahko izbrali tudi drugo, povsem zakonito pot, in stopili v vrste skavtov – gibanja, ki ga je država načrtno podpirala in razvijala. Skavti so sicer svoje dejavnosti izvajali izključno v zaledju. Sprejemali so vlake z ranjenci, pomagali beguncem in vojaškim družinam, ali pa delali na kmetijah namesto moških, ki so odhajali na fronto. A mladoletnim ubežnikom, ki so sanjali, da bi postali junaki, tovrstno služenje seveda ni bilo kdove kako privlačno.

Če je otroku kljub vsemu nekako uspelo priti v vojaške vrste, so njegove osnovne naloge obsegale dostavo streliva, kurirska opravila in pomoč ranjencem. Tako sta npr. gimnazijca, brata dvojčka Ženja in Kolja (priimek neznan) postala brata usmiljenja, ki sta pomagala v vojaških bolnišnicah.

A otroci prostovoljci so dobili tudi bolj nevarne naloge. Postali so dragoceni izvidniki, ki jih je poveljstvo pošiljalo na od sovražnika okupirana območja. Otroci so zbujali precej manj suma na vohunske dejavnosti. Bili pa so tudi primeri, ko so otroci sodelovali neposredno v bojih. 15-letni kadet Georgij Levin ne samo, da je opravil uspešno izvidnico in onesposobil nemški top, ampak je celo rešil življenje častniku, za kar je bil odlikovan s križcem sv. Jurija.

12-letni Sibirec Georgij Naumov je bil kot izvidnik dvakrat ranjen in bil za svoje junaštvo povišan med podčastnike. Znan je tudi primer 11-letnega kozaka Vladimirja Vladimirova, ki je na fronto odšel legalno – s sabo ga je vzel oče, sicer častnik kozaškega polka. Po njegovi smrti je mali Volodja sodeloval v mnogih izvidniških operacijah. Bil je tudi v ujetništvu, iz katerega mu je uspelo pobegniti.

Dekleta v želji iti v boj za fanti niso kaj dosti zaostajala. V veliki večini so služile kot sestre usmiljenja, a bile so tudi takšne, ki so sodelovale v bojih. Leta 1914 si je 14-letna Kira Baškirova porezala lase, vzela dokumente svojega bratranca Nikolaja Popova in prišla na fronto, kjer se je izdajala za moškega in bila sprejeta v izvidnico. Kiri je dolgo časa uspelo skrivati svojo pravo identiteto, vse dokler ni pristala v bolnišnici. Dekle so poslali nazaj v zaledje, a se je zoper vrnila – ponovno pod krinko svojega bratranca, in bila tudi ponovno razkrinkana. Po tem se je vztrajna Baškirova odrekla svojemu imenu in pristala v 30. sibirskem strelskem polku – končno brez potrebe po skrivanju identitete.

A Rusija ni bila edina, kjer so otroci bežali v vojno. Na tisoče britanskih mladoletnikov je lagalo o svoji starosti, da bi prišli med vojake. 12-letni Sidney Lewis je sodeloval v bitki na Somi. 13-letni George Maher, ki si je prištel 5 let, pa je svojo pravo starost uspešno skrival vse do takrat, ko je v času nekega močnega obstreljevanja zajokal. Mladoletniki so se bojevali tudi na drugi strani fronte. Znan je primer, ko sta dva ruska otroka prostovoljca naletela na svojega »kolega«, s puško oboroženega 15-letnega nemškega izvidnika. Presenečen in zmeden se jima je predal brez boja.

Prva svetovna vojna je pustila močne posledice na psihi odraslih, kaj šele na otrocih. Po podatkih takratne ruske državne inštitucije za begunce »10-12 let star otrok živi v okolju krvi in nasilja. Razvija posebno patološko psiho, za katero je malo verjetno, da bo po vojni prišla nazaj v normalno stanje.« Dober primer tega je zgodba 14-letnega gimnazijca iz Tambova Vasilija Speranskega. Na fronto je pobegnil leta 1915, bil je večkrat ranjen in nato kmalu vrnjen domov. Vasilij se je slabo učil in se začel čudno vesti. Potem ko je večkrat prejel ukor od ravnatelja, je tega na koncu ustrelil s pištolo v tilnik.

Proti koncu vojne so se otroci prostovoljci prelevili v izkušene vojake. To je bilo tik pred novo preizkušnjo, saj je njihovo državo kmalu zajela ena najhujših grozot v njeni zgodovini – državljanska vojna.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke